za isolacinema.org pi??e Gabriela Babnik
Knjiga, ki je potovala z menoj v Izolo, nosi naslov Nevednost. Milan Kundera. Ker imam čas (samo zato, ker sem si ga vzela), ker zunaj de??uje, ker je v ??otoru ravno dovolj svetlobe, lahko v njej preberem: “Po gr??ko se vrnitvi reče mostos. Algos pomeni bolečino. Nostalgija je potemtakem bolečina …” » beri dalje
Spodaj si lahko preberete izbrane misli Abolfazla Jalilija, kot jih je povedal na pogovoru v Art kinu Odeon na tretjem festivalu Kino Otok:
My son is studying cinema in France. Last year, when I was working on my next film Hafez in the southern Iran, he came home for holidays. I was trying to obtain the permissions for shooting from the government and the work was being delayed for two weeks. So I suggested to my son to start working on his film for the time being, and when we get all the necessary permissions, we shall start mine. » beri dalje
za isolacinema.org pi??e Gabriela Babnik
Zjutraj, v preskakovanju lu??, na poti do Hrepenenja in Občutljivega zločina, pomislim na enega najosuplivej??ih filmskih prizorov, ki sem jih kdajkoli imela prilo??nost videti. Prizori??če: frizerski salon. Dva frizerja hkrati obdelujeta stranke. Ena (stranka) je temnej??e polti od ostalih in ravno slednja se prito??i čez neločevanje »črnih« od »belih«. Protest se ne konča s pretepom zunaj salona, temveč z zagovarjanjem na policijski postaji. » beri dalje
za isolacinema.org pi??e Gabriela Babnik
Morda nekoliko neugledno za začetek, pa vendarle: včeraj mi je poti iz strani??ča v kamp, v u??esih za??umela Alijeva glasba. Samo en komad, nič več, samo toliko, da sem se opomnila: danes je (sicer res nekoliko pav??alno rečeno) izolski dan Afrike. Zjutraj in v večerni projekciji se je namreč vrtel film burkinskega re??iserja Kollo Daniel Sanouja – Tasuma (le Feu). Film sem si ogledala zjutraj, da ne rečem v skoraj salonskem Art Kinu Odeon. Danielovega filma sem se sicer medlo spominjala iz Burkine. » beri dalje
za isolacinema.org pi??e Gabriela Babnik
Prispeti v Izolo pomeni toliko kot nasesti v divjem modrem onostranstvu. Dobesedno in citirano. Najprej zaradi toplega, gostega zraka ob obali, potem zaradi vode in ljudi ob vodi. Da ne bo pomote, ne gre za »astronavte s smislom za poetično«, temveč za ljubitelje filmov, ki so se začasno pretvorili v nomade, v raziskovalce filmskega onstranstva. Lahko na primer, da so ??e bili v pu??čavi, da so ??e na??li, kar so iskali, da se potapljajo na dah … Izola jim ka??e, da ne vedo ??e ničesar, da je njihova pu??čava samo ena od mnogih variacij pu??čave in da so bili pravzaprav kratke sape, ker Izola jemlje dih … » beri dalje
Right before the start of the third edition of Isola Cinema, we received a very special message from our friend from India. It came with a special gift:
Dear friends,
I have received your information on the coming festival. It is indeed great that we work on a goal that itself is a light to remove the darkness ofour sensibility.
Shaji N. Karun » beri dalje
za isolacinema.org pi??e Denis Valič
Pričakovano in hkrati nepričakovano, za zadnjih nekaj sezon pa morda celo simptomatično, je v lanskem letu s svojima nekonvencionalnima dokumentarcema – Grizzly Man in The Wild Blue Yonder – ??e največ duha in izvirnosti v iskanju lepote in izraznosti filmske poetike pokazal veteran avtorskega filma, nekonvencionalni nem??ki cineast Werner Herzog. » beri dalje
za isolacinema.org pi??e Denis Valič
Po tem, ko je sredi osemdesetih onkraj zidu, ki je ločil Vzhod od Zahoda, naplavilo ??tevilne mojstrovine iz dr??av nekdanjega sovjetskega imperija, k čemur je pripomogla tedanja politična odjuga, pa smo bili z nastopom devetdesetih ponovno priča skoraj popolni ukinitvi dotoka informacij o filmski produkciji teh dr??av. » beri dalje
pi??e Noel Vera
I first encountered Lav Diaz’s rather unique sensibility in Joey Gosengfiao and Lily Monteverde’s Good Harvest Film Festival, in 1998. The film was Serafin Geronimo: Kriminal ng Baryo Concepcion, starring Raymond Bagatsing, a minor Filipino-Indian actor (his surname is derived from “Baghat-Singh”) who plays Geronimo as a kind of Raskolnikov figure, haunted by guilt for his part in a kidnapping gone horribly wrong. It was not a perfect film, I thought – the pacing was sluggish, half the scenes were dramatically stillborn, and there was no production value to speak of (it was one of Good Harvest’s “pito-pito” (seven-seven) films, reportedly made for around 50 to 65 thousand US dollars, shot in seven days (actually around ten), and post-produced for another seven (actually ten to fourteen)) – but two things about it stood out: it had an unusually thoughtful tone, and it had a riveting lead actor. » beri dalje
