IsolaCinema - KinoOtok » Blog Archive » Skakanje ńćez morje de??ja …, ponedeljek 29. maj



Skakanje ńćez morje de??ja …, ponedeljek 29. maj

za isolacinema.org pi??e Gabriela Babnik

Zjutraj, v preskakovanju lu??, na poti do Hrepenenja in Obńćutljivega zlońćina, pomislim na enega najosuplivej??ih filmskih prizorov, ki sem jih kdajkoli imela prilo??nost videti. Prizori??ńće: frizerski salon. Dva frizerja hkrati obdelujeta stranke. Ena (stranka) je temnej??e polti od ostalih in ravno slednja se prito??i ńćez nelońćevanje »ńćrnih« od »belih«. Protest se ne konńća s pretepom zunaj salona, temveńć z zagovarjanjem na policijski postaji.

Skorajda tik ob koncu scene se policijski nańćelnik obrne k tistemu, ki je prepir zańćel: »Ali je tale ńćrnec ali belec«? Kamera se obrne k po??kodovancu, ńćrnemu obrazu, povitemu v bele povoje, iz njih gledajo samo ońći, nos, usta. Poanta je torej, da je protestirajońći »rasist« kaznovan s smehom, predvsem s smehom gledalcev. Zdaj je torej ??e jasno, da me je v letu nad lu??o obiskal prizor iz filma Polno ali prazno iranskega re??iserja Abolfazla Jalilija. Osupljivo izpiljenih (in poantiranih) prizorov je v njegovem filmu ??e ne??teto: na primer goreńća papirnata letala in nad ognjem preletujońće (pravo) letalo, pu??ńćanje uhanov na policijski postaji namesto osebne izkaznice, delitev sla??ńćic ob porazu (vsaka zgodba ima seveda dve plati), zasaditev plastińćne palme na vrtu in ńćakanje, da vzcveti. – Vse to se dogaja mlademu uńćitelju perzijske knji??evnosti, ki nekoliko kandidovsko posku??a pre??iveti v svetu.

Na prvi pogled se zdi, da je njegova ??elja predvsem zbrati denar za poroko z ljubljeno, vendar se kasneje izka??e, da objekta »po??elenja« v resnici ni. Objekt je njegovo lastno potovanje. Niti se perzijski uńćitelj nima ńćesa nauńćiti o svetu, ker je pametnej??i od njega. Vseskozi ga re??uje zanesenja??ka mladost. V tej maniri se film tudi konńća. Ko na ńćolnu nagovori tuje dekle, ga njen brat ali ońće ali skrbnik, porine v vodo. Gledalcu vseeno ostane obńćutek veńćnega optimizma, da bo deńćek izplaval, da bo na??el drugo ljubljeno, ki ji bo lahko bral poezijo, nosil po jabolkih (in ne paradi??nikih) di??eńće parfume … Njegovo potovanje, razkrivanje hinav??ńćin, hipohondrij, tudi ??ovinizma dru??be, vkljuńćuje svojevrsten paradoks: »Kam je ??el moj pesni??ki duh?«, se vpra??a deńćek. V filmu je eksplicitno, da za kruhom, za pre??ivetjem – od prodaje vode do oblikovanja raperskih, navija??kih, nem??kih frizur, vendar ravno to pre??ivljanje, iskanje prostora pod soncem, ??ivljenje samo na sebi, pi??e poezijo in v konńćni posledici seveda filmsko poezijo.

Nesojeni uńćitelj perzijske knji??evnosti in ??e prej pesnik, je navsezadnje - v primerjavi s ńćakajońćimi v filmu Arlit, drugi Pariz, pravi sreńćne??. Ni se mu namreńć treba predajati fantaziji o srkanju ??ampanjca v Parizu. Ima delo in lahko pre??ivi v lastnem svetu, ga celo inteligentno prevrańća, spreminja v »knji??evnost«, medtem ko prebivalce Arlita svet pu??ńća na cedilu. Predvsem »prvi« svet, Okcident, ki v veliki meri konzumira uran in tudi kot (samo) konzumator postaja prostor ??elje. Re??iser Idrissou Mora Kpai je sicer re??iser, pri katerem bi se lahko uńćili taktnosti, elegantnosti, mere. Prebivalce svojega filma spra??uje o njihovi preteklosti in sedanji izku??nji tako dolgo in toliko ńćasa, dokler mu dovolijo in dovolijo mu skorajda vse. Kot bi rekel Vlado, kamera se sprehaja med obrazi kot bi lebdela; predvsem seveda zaradi medsebojne odprtosti, iskrenosti, celo ljubezni izpra??evalca (ńćeprav se Idrissou ne opredeljujo, prostor za mnenje pusti tudi izkori??ńćevalcem, birokraciji) in izpra??anih. Stińćna tońćka je film razumevanja – zakaj potem, ńćez nekaj ńćasa (in tudi prej in v tem trenutku) na obalah ?†panije, Francije, Italije, najdevajo toliko naplavljenih trupel Afrińćanov. Idrissou torej pogleda v zakulisje dogajanja, sebi, nam in njim v Nigru da prilo??nost, da razume, razumemo, razumejo lasten ńćas, ńćakanje, brezup.

Dokumentarec torej kot poezija zaradi kristalne jasnine, pa vendar nedoreńćenosti, kot prava mera prikazanega, upovedanega. Seveda so ??e samo ??ivljenja Touregov v pu??ńćavi ńćista poezija – pre??iveti veter, sonce, prah, nińć … pomeni ustvarjati poezijo. Slednjega ne predpostavljam zgolj samo kot ogledovalka, kot nekdo, ki bi trdi da gre tu za »nevidne« zgodbe »nevidnih« ljudi (nevidnost je namreńć vedno dolońćena s perspektivo, odvisna od pogleda in torej relativna), temveńć kot skakalka ńćez lu??e, inspirirana z njihovo zmo??nostjo: »Saj nisem iz sladkorja, ena dva, trdi, gremo ńćez morje de??ja …«