Skakanje čez morje de??ja …, ponedeljek 29. maj
za isolacinema.org pi??e Gabriela Babnik
Zjutraj, v preskakovanju lu??, na poti do Hrepenenja in Občutljivega zločina, pomislim na enega najosuplivej??ih filmskih prizorov, ki sem jih kdajkoli imela prilo??nost videti. Prizori??če: frizerski salon. Dva frizerja hkrati obdelujeta stranke. Ena (stranka) je temnej??e polti od ostalih in ravno slednja se prito??i čez neločevanje »črnih« od »belih«. Protest se ne konča s pretepom zunaj salona, temveč z zagovarjanjem na policijski postaji.
Skorajda tik ob koncu scene se policijski načelnik obrne k tistemu, ki je prepir začel: »Ali je tale črnec ali belec«? Kamera se obrne k po??kodovancu, črnemu obrazu, povitemu v bele povoje, iz njih gledajo samo oči, nos, usta. Poanta je torej, da je protestirajoči »rasist« kaznovan s smehom, predvsem s smehom gledalcev. Zdaj je torej ??e jasno, da me je v letu nad lu??o obiskal prizor iz filma Polno ali prazno iranskega re??iserja Abolfazla Jalilija. Osupljivo izpiljenih (in poantiranih) prizorov je v njegovem filmu ??e ne??teto: na primer goreča papirnata letala in nad ognjem preletujoče (pravo) letalo, pu??čanje uhanov na policijski postaji namesto osebne izkaznice, delitev sla??čic ob porazu (vsaka zgodba ima seveda dve plati), zasaditev plastične palme na vrtu in čakanje, da vzcveti. – Vse to se dogaja mlademu učitelju perzijske knji??evnosti, ki nekoliko kandidovsko posku??a pre??iveti v svetu.
Na prvi pogled se zdi, da je njegova ??elja predvsem zbrati denar za poroko z ljubljeno, vendar se kasneje izka??e, da objekta »po??elenja« v resnici ni. Objekt je njegovo lastno potovanje. Niti se perzijski učitelj nima česa naučiti o svetu, ker je pametnej??i od njega. Vseskozi ga re??uje zanesenja??ka mladost. V tej maniri se film tudi konča. Ko na čolnu nagovori tuje dekle, ga njen brat ali oče ali skrbnik, porine v vodo. Gledalcu vseeno ostane občutek večnega optimizma, da bo deček izplaval, da bo na??el drugo ljubljeno, ki ji bo lahko bral poezijo, nosil po jabolkih (in ne paradi??nikih) di??eče parfume … Njegovo potovanje, razkrivanje hinav??čin, hipohondrij, tudi ??ovinizma dru??be, vključuje svojevrsten paradoks: »Kam je ??el moj pesni??ki duh?«, se vpra??a deček. V filmu je eksplicitno, da za kruhom, za pre??ivetjem – od prodaje vode do oblikovanja raperskih, navija??kih, nem??kih frizur, vendar ravno to pre??ivljanje, iskanje prostora pod soncem, ??ivljenje samo na sebi, pi??e poezijo in v končni posledici seveda filmsko poezijo.
Nesojeni učitelj perzijske knji??evnosti in ??e prej pesnik, je navsezadnje - v primerjavi s čakajočimi v filmu Arlit, drugi Pariz, pravi srečne??. Ni se mu namreč treba predajati fantaziji o srkanju ??ampanjca v Parizu. Ima delo in lahko pre??ivi v lastnem svetu, ga celo inteligentno prevrača, spreminja v »knji??evnost«, medtem ko prebivalce Arlita svet pu??ča na cedilu. Predvsem »prvi« svet, Okcident, ki v veliki meri konzumira uran in tudi kot (samo) konzumator postaja prostor ??elje. Re??iser Idrissou Mora Kpai je sicer re??iser, pri katerem bi se lahko učili taktnosti, elegantnosti, mere. Prebivalce svojega filma spra??uje o njihovi preteklosti in sedanji izku??nji tako dolgo in toliko časa, dokler mu dovolijo in dovolijo mu skorajda vse. Kot bi rekel Vlado, kamera se sprehaja med obrazi kot bi lebdela; predvsem seveda zaradi medsebojne odprtosti, iskrenosti, celo ljubezni izpra??evalca (čeprav se Idrissou ne opredeljujo, prostor za mnenje pusti tudi izkori??čevalcem, birokraciji) in izpra??anih. Stična točka je film razumevanja – zakaj potem, čez nekaj časa (in tudi prej in v tem trenutku) na obalah ?�panije, Francije, Italije, najdevajo toliko naplavljenih trupel Afričanov. Idrissou torej pogleda v zakulisje dogajanja, sebi, nam in njim v Nigru da prilo??nost, da razume, razumemo, razumejo lasten čas, čakanje, brezup.
Dokumentarec torej kot poezija zaradi kristalne jasnine, pa vendar nedorečenosti, kot prava mera prikazanega, upovedanega. Seveda so ??e samo ??ivljenja Touregov v pu??čavi čista poezija – pre??iveti veter, sonce, prah, nič … pomeni ustvarjati poezijo. Slednjega ne predpostavljam zgolj samo kot ogledovalka, kot nekdo, ki bi trdi da gre tu za »nevidne« zgodbe »nevidnih« ljudi (nevidnost je namreč vedno določena s perspektivo, odvisna od pogleda in torej relativna), temveč kot skakalka čez lu??e, inspirirana z njihovo zmo??nostjo: »Saj nisem iz sladkorja, ena dva, trdi, gremo čez morje de??ja …«
