Koga gleda otrok, ko zre v kamero?
pi??e Sabina Đogi�?
Ob namigu, naj pripravim program kratkih filmov, so se mi v glavi začele plesti velike ideje in ??elje, ki pa jih je bilo nemogoče potisniti v en sam, uro in pol dolg program. To naj bi bil program najbolj??ih filmov, ki sem jih videla, bodisi le lani ali pa kadarkoli, iz ene dr??ave ali ene celine, od enega samega re??iserja ali cele generacije, kot produkt skupnega ideolo??kega vala ali manifesta, tistih, ki jih povezuje ena ideja, slog, igralec ali katerikoli drugi element. Med ??tevilnimi mo??nostmi in prilo??nostmi sem se odločila za temo, ki bi jo lahko poimenovali »relacija med otroki in dru??bo«.
V programu sta dva filma starej??ega datuma, v katera sem se ??e leta nazaj preprosto zaljubila. Tako kot se lahko zaljubi?? v zgodnje (kratke) Truffautove filme, pri tem pa ne ve??, ali si se zaljubil v filmske like ali v film sam. Filmski ??arm, humor, inteligentnost in prebrisanost so nekako prilepljeni na akterje in zaveda?? se, da kljub vsemu ne gre le za njih, da gre tudi za film, ki je slogovno tako »smooth«, da je genialen v svoji preprostosti. Ideja za to temo morda izhaja prav od tod, iz Les Mistons. Tisti, ki nikoli niso re??irali otrok, ne vedo, kako zahtevna znajo biti ta bitja, in kako te??ko uspe?? iz njih izvleči tisto, kar potrebuje?? za film.
�?e med igralci i??če?? osebo, ki jo nato v filmu kot re??iser podredi?? podobi, mora?? pri otrocih iskati osebo, ki ta podoba preprosto ??e je. S tem so me seznanjali mnogi in me prepričali do te mere, da boste v programu kratkih filmov lahko videli kar ??tiri filme, v katerih so otroci v glavnih (celo večinskih) vlogah. To so otroci, na eni strani polni ??arma, humorja, inteligentnosti in prebrisanosti (otrok Francoisa Truffauta) na drugi pa polni strahu, jeze, ma??čevanja in ??alosti (otrok Kena Loacha). Skoraj vsi filmi so prvenci re??iserjev, ki so se ??e na samem začetku spoprijeli z zelo odgovornimi in simptomatičnimi temami: od otrok brez star??ev do otro??kega boja za pre??ivetje. Kot posledica krhkosti dru??be pa so se v njej zna??li celo bolje kot njihovi star??i. Vsaj za eno četrtino prikazanih filmov vem, da gre za avtobiografske zgodbe, ki so svoj konec najverjetneje iz??ivele ??ele na platnu.
To jim zavidam, tako kot na platnu zavidam otrokom vsako solzo, vsak strah, vsako ??eljo, vsako upanje, kajti ko jih gledam, vse to zopet čutim. To so otroci Burkine, Rusije, Venezuele in Brazilije, in zazdi se mi, da sem jih včeraj ??e videla v tivolskem parku, vendar se motim. Tisti so se tam igrali.
(PS: čeprav gre za filme z otroki, ogleda otrokom ne priporočam.)
pi??e Sabina Đogi�?
Ob namigu, naj pripravim program kratkih filmov, so se mi v glavi začele plesti velike ideje in ??elje, ki pa jih je bilo nemogoče potisniti v en sam, uro in pol dolg program. To naj bi bil program najbolj??ih filmov, ki sem jih videla, bodisi le lani ali pa kadarkoli, iz ene dr??ave ali ene celine, od enega samega re??iserja ali cele generacije, kot produkt skupnega ideolo??kega vala ali manifesta, tistih, ki jih povezuje ena ideja, slog, igralec ali katerikoli drugi element. Med ??tevilnimi mo??nostmi in prilo??nostmi sem se odločila za temo, ki bi jo lahko poimenovali »relacija med otroki in dru??bo«.
V programu sta dva filma starej??ega datuma, v katera sem se ??e leta nazaj preprosto zaljubila. Tako kot se lahko zaljubi?? v zgodnje (kratke) Truffautove filme, pri tem pa ne ve??, ali si se zaljubil v filmske like ali v film sam. Filmski ??arm, humor, inteligentnost in prebrisanost so nekako prilepljeni na akterje in zaveda?? se, da kljub vsemu ne gre le za njih, da gre tudi za film, ki je slogovno tako »smooth«, da je genialen v svoji preprostosti. Ideja za to temo morda izhaja prav od tod, iz Les Mistons. Tisti, ki nikoli niso re??irali otrok, ne vedo, kako zahtevna znajo biti ta bitja, in kako te??ko uspe?? iz njih izvleči tisto, kar potrebuje?? za film.
�?e med igralci i??če?? osebo, ki jo nato v filmu kot re??iser podredi?? podobi, mora?? pri otrocih iskati osebo, ki ta podoba preprosto ??e je. S tem so me seznanjali mnogi in me prepričali do te mere, da boste v programu kratkih filmov lahko videli kar ??tiri filme, v katerih so otroci v glavnih (celo večinskih) vlogah. To so otroci, na eni strani polni ??arma, humorja, inteligentnosti in prebrisanosti (otrok Francoisa Truffauta) na drugi pa polni strahu, jeze, ma??čevanja in ??alosti (otrok Kena Loacha). Skoraj vsi filmi so prvenci re??iserjev, ki so se ??e na samem začetku spoprijeli z zelo odgovornimi in simptomatičnimi temami: od otrok brez star??ev do otro??kega boja za pre??ivetje. Kot posledica krhkosti dru??be pa so se v njej zna??li celo bolje kot njihovi star??i. Vsaj za eno četrtino prikazanih filmov vem, da gre za avtobiografske zgodbe, ki so svoj konec najverjetneje iz??ivele ??ele na platnu.
To jim zavidam, tako kot na platnu zavidam otrokom vsako solzo, vsak strah, vsako ??eljo, vsako upanje, kajti ko jih gledam, vse to zopet čutim. To so otroci Burkine, Rusije, Venezuele in Brazilije, in zazdi se mi, da sem jih včeraj ??e videla v tivolskem parku, vendar se motim. Tisti so se tam igrali.
(PS: čeprav gre za filme z otroki, ogleda otrokom ne priporočam.)
