IsolaCinema - KinoOtok » Koga gleda otrok, ko zre v kamero?

Koga gleda otrok, ko zre v kamero?

pi??e Sabina ńźogiń?

Ob namigu, naj pripravim program kratkih filmov, so se mi v glavi zańćele plesti velike ideje in ??elje, ki pa jih je bilo nemogońće potisniti v en sam, uro in pol dolg program. To naj bi bil program najbolj??ih filmov, ki sem jih videla, bodisi le lani ali pa kadarkoli, iz ene dr??ave ali ene celine, od enega samega re??iserja ali cele generacije, kot produkt skupnega ideolo??kega vala ali manifesta, tistih, ki jih povezuje ena ideja, slog, igralec ali katerikoli drugi element. Med ??tevilnimi mo??nostmi in prilo??nostmi sem se odlońćila za temo, ki bi jo lahko poimenovali »relacija med otroki in dru??bo«.

V programu sta dva filma starej??ega datuma, v katera sem se ??e leta nazaj preprosto zaljubila. Tako kot se lahko zaljubi?? v zgodnje (kratke) Truffautove filme, pri tem pa ne ve??, ali si se zaljubil v filmske like ali v film sam. Filmski ??arm, humor, inteligentnost in prebrisanost so nekako prilepljeni na akterje in zaveda?? se, da kljub vsemu ne gre le za njih, da gre tudi za film, ki je slogovno tako »smooth«, da je genialen v svoji preprostosti. Ideja za to temo morda izhaja prav od tod, iz Les Mistons. Tisti, ki nikoli niso re??irali otrok, ne vedo, kako zahtevna znajo biti ta bitja, in kako te??ko uspe?? iz njih izvleńći tisto, kar potrebuje?? za film.

ń?e med igralci i??ńće?? osebo, ki jo nato v filmu kot re??iser podredi?? podobi, mora?? pri otrocih iskati osebo, ki ta podoba preprosto ??e je. S tem so me seznanjali mnogi in me preprińćali do te mere, da boste v programu kratkih filmov lahko videli kar ??tiri filme, v katerih so otroci v glavnih (celo veńćinskih) vlogah. To so otroci, na eni strani polni ??arma, humorja, inteligentnosti in prebrisanosti (otrok Francoisa Truffauta) na drugi pa polni strahu, jeze, ma??ńćevanja in ??alosti (otrok Kena Loacha). Skoraj vsi filmi so prvenci re??iserjev, ki so se ??e na samem zańćetku spoprijeli z zelo odgovornimi in simptomatińćnimi temami: od otrok brez star??ev do otro??kega boja za pre??ivetje. Kot posledica krhkosti dru??be pa so se v njej zna??li celo bolje kot njihovi star??i. Vsaj za eno ńćetrtino prikazanih filmov vem, da gre za avtobiografske zgodbe, ki so svoj konec najverjetneje iz??ivele ??ele na platnu.

To jim zavidam, tako kot na platnu zavidam otrokom vsako solzo, vsak strah, vsako ??eljo, vsako upanje, kajti ko jih gledam, vse to zopet ńćutim. To so otroci Burkine, Rusije, Venezuele in Brazilije, in zazdi se mi, da sem jih vńćeraj ??e videla v tivolskem parku, vendar se motim. Tisti so se tam igrali.
(PS: ńćeprav gre za filme z otroki, ogleda otrokom ne priporońćam.)

[nazaj h kratkim filmom]

Edit this entry.