herzogova znanstveno-fantastična pesnitev
za isolacinema.org pi??e Denis Valič
Pričakovano in hkrati nepričakovano, za zadnjih nekaj sezon pa morda celo simptomatično, je v lanskem letu s svojima nekonvencionalnima dokumentarcema – Grizzly Man in The Wild Blue Yonder – ??e največ duha in izvirnosti v iskanju lepote in izraznosti filmske poetike pokazal veteran avtorskega filma, nekonvencionalni nem??ki cineast Werner Herzog.
Zado??ča ??e ogled odjavne ??pice njegovega psevdodokumentarca, znanstveno-fantastične-fantazije (kakor ga je sam opredelil) The Wild Blue Yonder, v kateri se je z iskrivostjo lirično navdahnjenega genialca zahvalil ameri??ki vesoljski raziskovalni agenciji NASA za poetični čut, ki ga je pokazala v posnetkih odprav na vesoljsko postajo Mir. The Wild Blue Yonder je enkratno, neponovljivo in neposnemljivo delo, lirično stiči??če parametrov nove fizike (v spremnem materialu smo lahko zasledili, da je delo pravzaprav nastalo v počastitev leta fizike, ko se praznuje stoletnica epohalnih Einsteinovih odkritij), ??e ne videnega znanstveno-fantastičnega imaginarija ter nenavadnega metafizičnega realizma.
Preko osrednjega lika, vesoljca Brada Dourifa, ki je na Zemljo padel z Divjega planeta v modrem onstranstvu in ki se vseskozi naslavlja neposredno na občinstvo, torej obrnjen proti in govoreč v kamero, nam Herzog neusmiljeno sesuje vse na??e utečene, klasične »znanstveno-fantastične« predstave. Naprimer tisto o superiornosti vesoljske rase. Herzog je tu ??e posebej neusmiljen – njegove vesoljec je luzer, zguba, niče, ki ga je člove??ka dru??na povsem marginalizirala, ki je na zemljo pri??el z veliki načrti in jih kmalu vse videl, kako se sesuvajo v prah; a hkrati je tudi vizionarski posameznik in strastni, ekstatični iskalec »znakov ??ivljenja«, ki ga muči neutola??ljivo domoto??je po njegovem »planetu ti??ine in teme«.
Herzog je nenadkriljiv, preprosto genialen tudi ko manipulira z »znanstvenim materialom«, z »resnico«, z dokumentarnimi posnetki NASINE odprave, saj jih z najbolj preprostimi »posebnimi učinki«, nenavadnimi zvoki, komentarjem osrednjega lika ter »vesoljsko-mistično« glasbo čelista Ernsta Reijsegerja, sprevr??e v nekaj povsem drugega, v dolgo in poetično potovanje proti Divjemu planetu v modrem onkraj, izven sončnega sistema. Onkraj znanega sveta, onkraj vseh utečenih predstav o svetu, vesolju, resnici in lepoti, tam daleč v divje modro onstranstvo nas z velikim očesom filma vabi ta genialni, absolutni cineast.
Tekst je prirejen po članku za revijo EKRAN.
