pi??e Gabriele Babnik

19. Fespaco, Festival panafricain du cinema de Ouagadougou, Burkina Faso, 26. februar – 5. marec

Na Fespacoju se je videlo, da kitara izhaja iz Afrike. Da se starke ??e vedno lahko gibljejo v bokih in so pri tem angelsko lepe. Da je mo??no ??vicarsko harmoniko in rusko flavto kombinirati z namibijskim ritmom. Da ob zvokih, ki ob tem nastajajo, vstanejo celo hromi in si nadenejo plesne japanke. Filmi prikazani na Fespacoju, bodisi dokumentarci, kratko ali dolgometra??ni filmi, bodisi animirani filmi (vsega skupaj si je sicer bilo mogoče ogledati 181 filmov), so namreč ustvarjali nekak??no vizualno razprtje glasbe. Glasbe se nikoli ni zgolj dodajalo, temveč je le-ta slu??ila kot osnova in je pripovedovala svojo lastno zgodbo. Edini tekmici glasbe na afri??kem filmskem festivalu v Ouagadougouju bi morda lahko bili svetloba, ki raste iz po??gane trave sredi Sahela in oralno pripovedni??tvo. Toda navsezadnje brez glasbe kot na primer v kratkem filmu Kare Kare Zwako-Mother’s day, Tsitsi Dangarembga, ne bi bilo mogoče obujati mrtvih med ??ive niti omehčati materinega trupla, ki v času lakote zaplava v vrelem kotlu. Tsitsi Dangarembga se načeloma resda pozna, da prihaja v film iz literature, oziroma pripovedni??tva in da ji le-to slu??i kot osnova, vendar surealistično komponento (načeloma izredno krut) film dose??e samo z glasbo in improviziranimi plesočimi mravljami, v su??ni dobi edinimi pre??ivelimi ??ivalmi, ki ubito mater vrnejo nazaj v ??ivljenje / film / zgodbo. Potemtakem niti ni pretirano trditi, da brez glasbe kot najmočnej??ega filmskega elementa, ne bi bilo Fespacoja in obratno: glasba ustvarja univerzalnost in hkrati specifičnost afri??kega filmskega festivala.

Na Fespacoju se je pokazalo, da Ouagadougou potrebuje vsaj ??e eno klimatizirano kinodvorano. Kino Nerwaya in kino Burkina, v katerih se je odvrtelo večina filmov, začen??i od osme zjutraj do ene ponoči, namreč nista mogla sprejeti vse publike, čakajoče pred vrati in pahljajoče se s programi ter vstopnicami. Problem se je vedno pojavil ob večernih projekcijah, ko se je vrtelo film tipa Ouaga Saga burkinskega re??iserja Dani Kouyat??ja ali film La Nuit de la V??rit?? re??iserke Fante R??gine Nacro (ki po vsej verjetnosti prihaja spomladi v Izolo). Večina premo??nej??ih Ouagadoujčanov si je namreč okoli ??este zvečer začelo lo??čiti čevlje, nadevati okrogle srebrne uhane in svetlikajoče oprijete toalete. Vsaj polovica med njimi si je kasneje v bli??njem baru poiskala mizo in se zalo??ila s pivom, druga polovica se je posedela po razmajanih stolih kina ali stopnicah. Iz teme se je nato razleglo glasno komentiranje, ploskanje, ??vi??ganje, krohotanje, celo vekanje dojenčkov, vonj po pečenem pi??čancu in pomfritu, predvsem pa ideja, da so Burkinabejci nori na filme. In da je njihova filmska produkcija izredna. Kar je očitno pri burkinskih filmih je, da vodijo dialog s publiko in da so navsezadnje tudi na Fespaco uvr??čeni filmi, ki jih zaznamuje dvoje: aktualni dru??beni problemi, bodisi mlaj??e generacije, ??iveče v mestu, bodisi obravnavanje problemov ??ensk in otrok na pode??elju (večni dialog mesta in pode??elja torej) ali tematizacija vladne represije nad ljudmi; vse to upovedano z mero humorja. Burkinabejska publika je namreč kljub smehu, ki ga spro??ča v kinu ali pa ravno zaradi slednjega, izredno kritična. V primeru, da je film uporabljal tehniko kaj in ne kako - in da je vodil dialog predvsem s svojo lastno tematiko, kot na primer dokumentarec Beah: A black woman speaks (o afro-ameri??ki igralki, pesnici, plesalki, aktivistki Beah Richards), so se večini Ouagadoujčanov začele zapirati veke. Kinotečno temo so na ta način prebodle toaletne ble??čice in smrčanje njihovih spremljevalcev.

Na Fespacoju se je videlo, da tubabi kakor Burkinabejci radi imenujejo belce, ne znajo jesti rumenih pomaranč. Namesto, da bi iz mehkega sončnega telesa iztisnili sladko tekočino, začnejo pomarančo lupiti iz vseh strani. Sok jim na ta način spolzi med prsti, po afri??kih srajcah, na pra??nate ceste, kjer jih čakajo prodajalci sandalov, zapestnic, cigaret, prodajalke banan in manga, gluhonemi parkiri??čni delavci in mali berači v nogavicah, s polivinilastimi vrečkami na glavah ter izpraznjenimi paradi??nikovimi kanglicami, ki jih zvesto nastavljajo. Fespaco je namreč prilo??nost, ne samo za igralce in filmarje vseh vrst, temveč predvsem za Ouagadoujčane. Ouagadougou se ob tem času razcveti kakor ob novem letu. Pisane luči in trakovi, razobe??eni po celotnem mestu, naznanjajo posebno teatralnost festivala. Kako zelo razvpit je Fespaco, se je pokazalo na otvoritvi, ko je bil nogometni stadion zapolnjen z mno??ico od blizu in daleč in se je na odru pozibavala kitara samega Salifa Keite. Kasneje je sicer sledil ugovor Ouagadoujčanov, če?? da so kinodvorane v času Fespacoja polne belcev, ki si na hlače in bluze pripenjajo novinarske akreditacije, medtem ko naj bi morali Burkinabejci plačevati vstopnice. Ugovor je sicer brezpredmeten, saj je bilo nekatere festivalske filme mogoče videti tudi na nacionalni televiziji (RTB), dejstvo pa je, da je Fespaco postal stvar presti??a in da se občinstvo pozna tudi samim filmom – afri??ka predloga, s kančkom evropejskosti.

Na Fespacoju se je pokazalo, da so velike zgodbe ??e vedno mo??ne. Slednje je bilo posebno očitno v mjuziklu U-Carmen ekhayelitsha, ju??noafri??kega re??iserja Mark Dornford-Maya, ki se je evropske klasike lotil na humoren, celo parodičen način; z evropskim klasičnim repertoarjem je namreč pokazal na (afri??ki) mit ljubezni in smrti. Carmen v ju??no afri??kem mjuziklu ima obilne boke, temne obrvi in čokoladno polt. V sebi sicer resda nosi nekaj divje lepote, nikakor pa njej odnos do mo??kih ni zreduciran samo na biolo??ko. Carmen je pravzaprav izredno kompleksna osebnost, ki si v gumbnico zatakne ugankarski cvet: »�?e ti ni mar zame, sem tvoja, če se jaz zagledam vate, se pazi.« Stavek, ki torej za seboj pu??ča sled nedorečenosti, hkrati pa je film zapolnjen s celo vrsto mitolo??kih znakov: ??rtvovanje (bika), vrnitev izseljenega Afričana v domačo vas, nesodelovanje vlade in prebivalcev, ki se pre??ivljajo z ilegalno preprodajo cigaret, nasilje mo??kih nad ??enskami, materinstvo … Osrednja tema je seveda ljubosumje, strast, norost, ki jo nekateri imenujejo ljubezen, drugi kemija, medtem ko se Carmen odloči ljubezen zamenjati za svobodo. Kamera se kasneje od njenega zabodenega trupla ob ??ičnati meji, sprehodi do prijateljic, ki zgro??ene pritečejo na kraj zločina, nato zavzame panoramsko perspektivo in se dvigne nad strehe, stavbe, pod nebo koncertne dvorane. Film, ki torej evocira misel, da so velike zgodbe ??e vedno mo??ne, le da na drugem kontinentu in z nekoliko spremenjeno perspektivo. - Nekak??no filmsko odgovarjanje centru nazaj, in sicer ravno v točki, kjer je imperij najmočnej??i: glasbi ter z motivom ljubezni, strasti, ljubosumja, na katerem je center tako dolgo utemeljeval svojo superiornost.

Na Fespacoju se je videlo, da filmi Djibril Diop Mambetija ??e niso prese??eni. �?e od??tejemo Sembena Ousmana in filmsko produkcijo Ju??ne Afrike, ki je na Fespacoju govorila svoj lasten jezik (in navsezadnje s filmom Drum Zola Maseke, osvojila prvo nagrado, zlatega konja) seveda. Prese??nost Djibrila se ka??e v ironiji, ki jo vsebujejo njegovi filmi, v kaotičnosti zgodbe, v tematizaciji dvojne razpetosti med Evropo in Afriko, v prikazu seksualnih prizorov, v uporabi lokalnega jezika. Medtem ko si deklica v filmu Touki Bouki odpenja bluzo, na drugem koncu koljejo kravo in ko ljubimec končno prodre vanjo, Djibril posname plivkanje morja. V tem nadome??čanju neposrednega s posrednim samo po sebi ni ??e nič revolucionarnega, inovativna je filmska kompozicija, individualna zgodba mladega para in nato prestavitev urbanega / pode??elskega na raven domačega in tujega, centra in imperija, oziroma demitizacija sanj post-kolonialne generacije (film Touki Bouki je bil posnet leta 1973), ki si v Dakarju prepeva francoske ??ansone. Djibril je tudi v tem trenutku zmo??en razplesti konflikt na izjemno subtilen način. Medtem ko deklica z jabolčnimi prsmi in spodnjicami nizko na bokih, odpluje proti metropoli, se deček vrne v mesto po svoj kravji motor. Tako ali tako ga najbr?? nikoli ne bi zapustil. Kot se ne more?? odreči lastni preteklosti, hrupu tvojega mesta, morju, ki pljuska na tvojo obalo in tropu krav, ki ti dajejo ??ivljenje. Merci, Djibril.