Innsbruck-Izola
Dva kraja, ki ne bi mogla biti bolj različna, dobivata skozi naklonjenost do nekomercialnega filma nov skupen pomen. To je začetek prijateljstva, ki mu ne bo lahko, saj kulturna politika govori drug jezik. Od 1. maja bosta obe mesti pripadali isti gospodarski in vrednostni skupnosti, ki se vse bolj oddaljuje od sveta onkraj modernizacije. Mi ??elimo na ??iroko odpreti na??a okna in platna ter oddaljenim kulturam omogočiti, da se predstavijo.
Za to potrebujemo solidarne mre??e, da bomo lahko tudi z malo denarja ??iroko odpirali okna in potrebujemo ljudi, ki si nesebično prizadevajo za to. V Innsbrucku opravljamo to delo ??e trinajst let. Uspelo nam je pritegniti turistične organizacije in prepričati lokalno politiko o smotrnosti na??ega dela.
Na??im prijateljem in prijateljicam s Kino Otoka ??elim podoben uspeh, mi pa bomo po na??ih močeh pomagali, da se novorojeni festival uveljavi. Za nas je seveda tudi pomembno izrabiti nove mo??nosti, ki jih prina??a sodelovanje z Izolo. Leto??nja festivala sta ??e rezultat skupnih logističnih in programskih prizadevanj. Ideje so seveda velike, odločala pa bo na??a skupna volja in vztrajnost. Toda eno je gotovo: rdečih tepihov ne potrebujemo, raj??i ponudimo leteče preproge, da popeljemo na??e občinstvo v daljne de??ele.
Helmut Groschup, direktor mednarodnega filmskega festivala v Innsbrucku
Bila je ideja, da naredimo svoj festival s spro??čenim vzdu??jem, zares spro??čenim, ne spro??čenim, kakor zase pravi vsak festival, potem je pa vse samo posel. Nobenega posla na na??em filmskem otoku, smo rekli. In ne prodaje festivalskih hitov; namesto tega resen koncept predstavitve afri??kega, azijskega, latinsko-ameri??kega in vzhodno-evropskega filma s prijatelji. Promovirati filme, ki se jih ne dr??i denar, se jih pa dr??i srce. Toda tisto “s prijatelji” je bilo pravzaprav najpomembnej??e. ??eleli smo imeti majhno ??tevilo filmov in raj??i prisotne vse njihove avtorje. Izbor je sledil na??im srcem; filmi in re??iserji, ki smo jih srečevali po festivalskem svetu, so jih morali ogreti. Toda to je bilo pozneje.
Ko sem brskal po internetu za informacijami o festivalih s podobno vsebino, sem odkril, da se v Innsbrucku ravno en tak zaključuje. Takoj sem bil v avtu, na ??tevcu 160, da ga ujamem, preden ga zaprejo. Sedel sem v bistro in čakal na direktorja Dr. Groschupa. Nisem vedel, kaj naj pričakujem, fotografija v katalogu je zgledala resno. Kot sem pričakoval, zame ni imel časa. Toda potem je nenadoma na??el čas in odkril sem, da tisti Dr. pred njegovim imenom pomeni nori doktor. Mnogi pogledi so se ujemali in ujeli sta se najini srci. Na poti domov, na ??tevcu 120, sem se spomnil tistih znamenitih besed o prijateljstvu s konca Casablance. In takrat sem bil prvič zares prepričan, da se bo ideja o na??em filmskem otoku v Izoli uresničila.
Kooperativa Innsbruck-Izola je več kot partnerstvo, je dotikanje du??.
Vlado ?�kafar
Za to potrebujemo solidarne mre??e, da bomo lahko tudi z malo denarja ??iroko odpirali okna in potrebujemo ljudi, ki si nesebično prizadevajo za to. V Innsbrucku opravljamo to delo ??e trinajst let. Uspelo nam je pritegniti turistične organizacije in prepričati lokalno politiko o smotrnosti na??ega dela.
Na??im prijateljem in prijateljicam s Kino Otoka ??elim podoben uspeh, mi pa bomo po na??ih močeh pomagali, da se novorojeni festival uveljavi. Za nas je seveda tudi pomembno izrabiti nove mo??nosti, ki jih prina??a sodelovanje z Izolo. Leto??nja festivala sta ??e rezultat skupnih logističnih in programskih prizadevanj. Ideje so seveda velike, odločala pa bo na??a skupna volja in vztrajnost. Toda eno je gotovo: rdečih tepihov ne potrebujemo, raj??i ponudimo leteče preproge, da popeljemo na??e občinstvo v daljne de??ele.
Helmut Groschup, direktor mednarodnega filmskega festivala v Innsbrucku
Bila je ideja, da naredimo svoj festival s spro??čenim vzdu??jem, zares spro??čenim, ne spro??čenim, kakor zase pravi vsak festival, potem je pa vse samo posel. Nobenega posla na na??em filmskem otoku, smo rekli. In ne prodaje festivalskih hitov; namesto tega resen koncept predstavitve afri??kega, azijskega, latinsko-ameri??kega in vzhodno-evropskega filma s prijatelji. Promovirati filme, ki se jih ne dr??i denar, se jih pa dr??i srce. Toda tisto “s prijatelji” je bilo pravzaprav najpomembnej??e. ??eleli smo imeti majhno ??tevilo filmov in raj??i prisotne vse njihove avtorje. Izbor je sledil na??im srcem; filmi in re??iserji, ki smo jih srečevali po festivalskem svetu, so jih morali ogreti. Toda to je bilo pozneje.
Ko sem brskal po internetu za informacijami o festivalih s podobno vsebino, sem odkril, da se v Innsbrucku ravno en tak zaključuje. Takoj sem bil v avtu, na ??tevcu 160, da ga ujamem, preden ga zaprejo. Sedel sem v bistro in čakal na direktorja Dr. Groschupa. Nisem vedel, kaj naj pričakujem, fotografija v katalogu je zgledala resno. Kot sem pričakoval, zame ni imel časa. Toda potem je nenadoma na??el čas in odkril sem, da tisti Dr. pred njegovim imenom pomeni nori doktor. Mnogi pogledi so se ujemali in ujeli sta se najini srci. Na poti domov, na ??tevcu 120, sem se spomnil tistih znamenitih besed o prijateljstvu s konca Casablance. In takrat sem bil prvič zares prepričan, da se bo ideja o na??em filmskem otoku v Izoli uresničila.
Kooperativa Innsbruck-Izola je več kot partnerstvo, je dotikanje du??.
Vlado ?�kafar
