Divje modro onostranstvo Izole, sobota 27. maj, 2009
za isolacinema.org pi??e Gabriela Babnik
Prispeti v Izolo pomeni toliko kot nasesti v divjem modrem onostranstvu. Dobesedno in citirano. Najprej zaradi toplega, gostega zraka ob obali, potem zaradi vode in ljudi ob vodi. Da ne bo pomote, ne gre za »astronavte s smislom za poetično«, temveč za ljubitelje filmov, ki so se začasno pretvorili v nomade, v raziskovalce filmskega onstranstva. Lahko na primer, da so ??e bili v pu??čavi, da so ??e na??li, kar so iskali, da se potapljajo na dah … Izola jim ka??e, da ne vedo ??e ničesar, da je njihova pu??čava samo ena od mnogih variacij pu??čave in da so bili pravzaprav kratke sape, ker Izola jemlje dih …
Seveda ne govorim samo o mestu in njihovih prebivalcih, temveč predvsem o filmih, ki jih je mogoče videti tam, o re??iserjih, ki jih je mogoče srečati. O onstranstvu torej, ki se razpira na platnu, ki včasih ka??e tolik??no lepoto, za katero bi si mislil, »da se je ne da fotografirati« (Nobuhiro Yamashita), pa je vendarle tam … Na tem mestu morda lahko pripomnim, da je streznitev v Herzogevem filmu pri??la ??ele s koncem, ??ele z vrnitvijo k prvobitnemu (vedno prvobitnemu!), ki pa spet pomeni samo vrnitev na začetek. Paradoksalno, vsekakor: kazati brezčasovnost času, materialni dru??bi spregovoriti o koncu denarne dobe, ljudem o neljudeh. In zakaj ne? Zakaj ne bi tudi znanstveniki zapirali oči (na ozadju limonovci) in sanjali o gravitacijskih tunelih, o zamrznjenem nebu, o kolonijah onstran zemlje, ki bodo postale nakupovalna sredi??ča / na??a stalna prebivali??ča, zemlja pa samo prostor za pre??ivljanje weekend-paketa? S pripombo seveda, da se Herzogeva vizija kljub tehnično »divjim«, »prostranim«, »modrim« posnetkom, ob streznitvi niti ne zdi toliko onstranska: zdru??itev binarnosti objektivnega in intuitivnega, preverljivega in imaginarnega, filmu uspe predvsem z likom t. i. »podtalnega človeka«, ki prihaja na plano in monolo??ko sestavlja posamezna poglavja. Podtalni človek, umetnik (Herzogov alter-ego morda?) ima apriorno vednost o vesoljnem prostranstvu: astronavtom bi moral ??e zdavnaj pojasniti naj ne hodijo, ker se bodo vrnili skorajda enaki in sploh se večje razko??je skriva v tukaj??njem »zdaj«, samo odkriti ga je potrebno, samo bolje pogledati, tudi »z zazrtjem v lastno du??o« (Nacer Khemir, čeprav film Dedek Aziz spregovori predvsem o premagovanju strahu pred potovanjem). Te??ko se je torej znebiti občutka: imaginarno naj bi bilo temeljitej??e, prosojnej??e, daljnose??nej??e od materije, slednja je samo rekvizit, znanstveniki so tam samo zato, da se jih intervjuja, celo negira. In zakaj ne bi bila ena plus ena tri in ne dva? Samo ustaviti se ne, samo ne zagravitirati v eni točki; ne udomačevati pra??ičev, krav, konjev. Raje psa, ker psa lahko vzame?? s seboj in te ne privezuje k enemu prostoru; ali pa kolo, s katerim se vozi?? ob morju, ob cesti, v snegu, pod milim nebom, s pticami, nekam, samo nekam, stran od nečesa … (pri re??iserju Koji Wakamatsu je fascinanten predvsem obrat, ki gledalcu naka??e, da je bilo vpra??anje – kam? pravzaprav napačno zastavljeno in da je morda vedno napačno zastavljeno, gre predvsem za vpra??anje – od kod?). Samo da se potovanje nadaljuje, da teče, da ne sili k misli, kako si na??el kar si iskal, da ima?? dovolj. Ustalitev torej kot napoved konca imaginarnemu. Konec potovanja namreč prina??a samo ??e postavitev oken, vrat, strehe … ali pa zgolj ??otora. ?�otora ob vodi, v Izoli, ko začne?? pisati pravi dnevnik z dramatur??kim lokom dneva: z zajtrkom zjutraj (in ne s filmom namesto njega), s kosilom opoldne (in ne s filmom namesto njega) in z večerjo … Vmes pa filmi, ki jih ??e nisi videl, pa se jih vseeno spomni?? (tako Dedek Aziz kot Divje modro onostranstvo referirarata na stanje predrojstva), na filme, ki si jih ??e videl, pa jih v Izoli vidi?? drugače …
