Želimir Žilnik se rodi l. 1942 v Nišu. Med študijem prava se navduši za amaterski film, profesionalno pa se s filmom prične ukvarjati konec šestdesetih let. Sprva kot avtor serije prodornih dokumentarnih del (Tednik o mladini na vasi pozimi; Pionirji mali, mi smo vojska prava, vsak dan rastemo, kot zelena trava; Brezposelni) nato pa razvpitega Zgodnja dela, ki l. 1969 odnese berlinskega Zlatega medveda. V začetku sedemdesetih let Žilnik kot eden prvoborcev jugoslovanskega 'črnega filma' pri oblasteh ni zapisan najbolje, zato je prisiljen iskati priložnosti v Nemčiji, kjer pa se mu ne godi dosti bolje: dokumentarec Öffentliche Hinrichtung in igrani film Raj. Imperialistična tragikomedija Žilnika spoznata tudi s cenzuro 'demokratičnega' tipa. Vrne se domov, kjer režira nekaj gledaliških iger, nato pa se udomači na televiziji in artikulira svoj edinstveni slog doku-fikcije. V osemdesetih in devetdesetih podpiše serijo filmov, ki poleg nezmanjšane kritičnosti anticipirajo tudi politično dezintegracijo Jugoslavije in porast etničnih šovinizmov (Druga generacija; Lepe žene hodijo skozi mesto ; Tako se je kalilo jeklo ; Dupe Od Mramora). V poslednjih letih Miloševićevega režima je Žilnik angažiran na vseh frontah, kot brezkomprosmisni kronist, proti režimski aktivist in mentor mladim avtorjem. Po kataklizmi Jugoslavije pa Žilnik ne počiva na lovorikah, temveč s svojo izjemno energijo znova dokazuje, da je dokumentarizem praksa, ki ne pozna političnih meja. Zadnja dela, ki nastajajo v mednarodnih koprodukcijah, Kam pluje ta ladja, Trdnjava Evropa ter Kenedi se vrača domov, so tako posvečena evropskim marginalcem, ki ostajajo zunaj meja obljubljene Evrope; ekonomskim migrantom ter Romom.