IsolaCinema - KinoOtok

Potovanje v svet prvinskega

intervju z Apichatpongom Weerasethakulom

"Svet je poln nepopolnih informacij in kadar to nepopolnost prenesemo tudi na film, tedaj dobimo občutek naravnega, resničnega. Lahko bi rekli, da je ravno nepopolnost popolna."

Vaš film jasno pokaže, da vas fascinira gibanje kamere. Kot gledalka sem to gibanje občutila v smislu nakazovanja določene negotovosti, svobode, nekakšne srečne nestabilnosti. Kako ga doživljate vi?

AW: Všeč mi je ideja potovanja, tako fizičnega kot psihičnega. Podobno je, kot bi se peljal v avtu, tvoje misli pa vozijo po drugih cestah, njihovo potovanje poteka vzporedno, kot bi šlo hkrati za dve zgodbi. Gibanje kamere sam zato povezujem predvsem z občutkom premika(nja), z idejo spremembe. Včasih spremembe prehitevajo naše misli, odvijajo se hitreje, kot jih lahko zapopademo in ubesedimo. Kamera to lahko zelo dobro pokaže. Filmski medij deluje po principu simulacije dogodkov. Medtem ko gledamo določeno sceno, naša glava deluje podobno kot v avtomobilu - možgani se oddaljujejo od podob na platnu. Zato je v določenem smislu za gledalca celo nujno potrebno, da so njegove misli odlepljene in svobodne, saj se le tako lahko približa protagonistom in njihovemu doživljanju. Našteli ste nekaj občutij, emocij, ki jih gibanje kamere budi v vas, in natanko to - čustva - bi rad prebudil v svojih filmih: iščem tisto, česar se ne da opisati z besedami. Zato k filmu pristopam precej živalsko, instinktivno, kot bi ne bil človek, čeprav opazujem funkcioniranje človeške rase. Včasih, samo včasih, se oči človeka ujamejo z očmi živali in tedaj lahko začutimo nekaj zelo močnega. Čutimo, kot bi sploh več ne pripadali svoji rasi. In ta občutek lahko doživimo tudi (oziroma ravno) pri filmu.

Pred gledalca postavljate izbruh absurdnega v vsakdanjem življenju. Pa vendar se ta absurdnost ne pojavlja kot nekaj nenavadnega, prej kot pomemben in običajen del vsakdanjosti, življenja v vsej njegovi kompleksnosti. Verjamete v različne nivoje zavednega - v mislih, svetu?

AW: Recimo, da verjamem v duha. Prej sem že omenil vzporedna, paralelna potovanja: včasih je naš duh v pokrajinah, ki jih z zdravo pametjo ne moremo obiskati. Filmski medij je tukaj nekakšen simulant - seveda duha ne more zares prestaviti iz telesa, lahko pa začne buditi čarobnost v človeškem bitju. O tem bo še bolj poglobljeno govoril moj novi film.

Kako vidite odnos med človekom in naravo?

AW: Zame ima narava, džungla pa še posebej, prvinsko privlačnost. Ljudi spreminja v zveri, divjeoka bitja, ki se hranijo s svetlobo, zvoki in vonji svojih prednikov. Tam pride človek do tiste točke, kjer mu ni več popolnoma jasno, kaj se dogaja z njim, je srečen ali žalosten, kako in kdo sploh je …Osvobodi se spon in le tedaj se lahko dotakne svojega bistva, svojih korenin.

Bi lahko rekli, da Blissfully Yours govori tudi o pogledu, morda o ugodju pogleda?

AW: Vsekakor. Menim, da je za občinstvo posebna svoboda, kadar lahko s svojimi očmi prosto roma, tava po platnu. Ta svoboda je podobna tisti, ki jo imamo pri opazovanju slike. Pogled v Blissfully Yours ni tako zamejen kot pri klasičnem filmu, kjer ste se prisiljeni osredotočiti predvsem na zgodbo. Blissfully Yours vas sili v nekaj drugega - da iščete užitek v dani vizualni svobodi, odprtosti, širini pogleda.

Veliko informacij puščate zunaj zgodbe. Na primer: omenjajo se imena oseb, ki jih potem v filmu nikdar ne pokažete.

AW: Ko sem ustvarjal film, se z vprašanjem popolnosti, zaključenosti informacij nisem posebej ukvarjal. Mislim, da je že moja narava taka, da se izogiba popolni dovršenosti stvari. Pravzaprav gre za posnemanje vzorca v naravi. Naravnega teka stvari namreč ne moremo skalkulirati na isti način, kot kalkuliramo in predvidimo svoje vsakodnevno življenje. Svet je poln nepopolnih informacij in kadar to nepopolnost prenesemo tudi na film, tedaj dobimo občutek naravnega, resničnega. Lahko bi rekli, da je ravno nepopolnost popolna.

Kako pomemben je za vas zvok?

AW: Izredno pomemben, zelo rad eksperimentiram z njim. V enem izmed svojih kratkih filmov sem, denimo, sodeloval z desetletnim dečkom, ki je čisto sam izbiral, ustvarjal, beležil zvok, medtem ko sem jaz snemal. Tudi pri zvoku mi je blizu prisotnost naključja, nad katerim nimam vpliva. Zato je oblikovanje zvočne pokrajine mojih filmov vedno dolgotrajen proces - gre za spajanje narave in človekovega obvladovanja tega sicer težko obvladljivega naravnega sveta. Iščem način, kako urediti nekaj, kar samo po sebi nima jasnega vzorca delovanja.
Zvok ima svoj karakter, oplaja sliko, predvsem kadar gre za zvok iz okolja. V Blissfully Yours so tudi deli, kjer je zvok tako pridušen, da gledalec lahko ustvari svoje domišljijske glasove. Tudi tukaj je odmerjen prazen prostor za izvabljanje emocij.

Vaš naslednji projekt nosi delovno ime The Tropical Malady. Lahko poveste kaj o njem?

AW: To bo nekakšna podvojitev Blissfully Yours. Film bo pripovedoval o dveh moških, poudarek bo na iskanju sreče v odnosih med ljudmi, o ljubezni med dvema moškima, o lepoti te ljubezni, o dnevih in nočeh v džungli. Spet oziroma še bolj me zanima eksperimentiranje z zvokom narave in njegovo povezanostjo s čustvi.

Lorena Cancela predava o filmu in estetiki na univerzi v Buenos Airesu. Trenutno piše novi knjigi: Novi argentinski filma in Intervjuji z mojstri filma. Pogovor je potekal prek elektronske pošte, poleti 2003.