• R,S: Asa Mader, Sylvie Toux (po romanu Marguerite Duras)
• F: Michel Naeziger, Asa Mader
• G: Biosphere, Michael Galasso
• M: Asa Mader, Wataru Kitano, Sylvie Toux
• Z: Asa Mader, David Cook
• P: Nicolas Lhermitte (Hush Production)
• I: Anna Mouglalis, Stephan Crasneanski
• izbor Helmut Groschup, direktor partnerskega mednarodnega filmskega festivala v Innsbrucku

Film je navdahnjen z istoimenskim romanom Marguerite Duras. Moški najame žensko. Morda za nekaj dni, morda za nekaj tednov. Bila naj bi mlada, bila naj bi lepa. Ni pomembno, kdo je. Prihajala bi vsak dan, vsako noč. Ob njegovih poskusih, da bi jo spoznal, mu ona razkrije bolest, ki se ga je polastila. Bolest smrti.

Med moškim in žensko je svet. Med človekom in svetom je zid. Za eksperiment gre, za poskus razumevanja, razumevanja ljubezni. (Asa Mader)

Festivali, nagrade (izbor): novi teritoriji - Benetke 2003, Kerala (Indija) 2003, Angers 2004.

• R,S: Stefan Schwietert
• F: Wolfgang Lehner
• M: Stephan Krumbiegel
• Z: Dieter Meyer
• G: Accordion Tribe
• P: Cornelia Seitler, Brigitte Hofer (maximage)
• N: Guy Klucevsek, Lars Hollmer, Maria Kalaniemi, Bratko Bibič, Otto Lechner
• izbor Christibne Dolhoffer, direktorica festivala Crossing Europe

Pet samosvojih harmonikaških skladateljev in virtuozov iz različnih držav se je v maju leta 1996 prvič zbralo v Accordion Tribe. Maria Kalaniemi iz Finske, Bratko Bibič iz Slovenije, Američan slovenskega porekla Guy Klucevsek, Šved Lars Hollmer in Otto Lechner iz Avstrije vsak v svojem glasbenem krogu slovijo ne le po prefinjeni tehniki igranja, temveč tudi po poglobljeni sposobnosti skladanja in globoki strasti do rušenja glasbenih ovir. Njihov preplet pomeni eksperiment iz klasične, džez, ljudske in avantgardne glasbe. Dokumentarec spremlja glasbenike, ko se prvič podajo v tonski studio, ko se v drugo podajo na koncertno turnejo leta 2002, jih obišče na njihovih domovih ter prek refleksij, glasbenih utrinkov in vznesenih kompozicijskih stanj išče povezave z zgodovino harmonike.

Ko igram, sta inštrument in telo eno. Harmonika postane moja pljuča. (Maria Kalaniemi)

Festivali, nagrade (izbor): Diagonale 2004, Visions du reel - Nyon 2004, Crossing Europe 2004.

• R: Mika Kaurismäki
• S: Mika Kaurismäki, George Moura
• F: Jacques Cheuiche
• M: Karen Harley
• Z: Uwe Dresch, Robert Faus, Cristiano Maciel
• P: Phoebe Clarke
• N: Grupo Fleetwtxya, Children Fulni-ô, Grupo Fethxa, Setka, Band Fulni-ô, Tavares da Gaita, Joao do Pífano, Silvério Pessoa, Banda de Pífanos de Caruaru, Jacinto Silva, Cambina Brasileira, Maracatus Rurais de Pernambucom, Mestre Salustiano, Antônio and Gabriel Nôbrega, Zé Neguinho do Coco, Caju and Castanha, Darue Malungo, Maje Mole, Afoxé Alafin Oyô, Afoxé Oxum Pandá, Grupo Cultural Bagunçaço, Margareth Menezes, Walter Alfaiate, Seu Jorge, Gabriel Moura, Dona Zélia, Velha Guarda da Mangueira, Quincas, Ivo Meirelles, Funk 'n Lata, Zenith
• izbor Jan Cvitkovič, častni predsednik festivala Isola Cinema - Kino Otok

Glasbeni road movie, dokumentarni film o raznolikosti brazilske glasbe. V filmu je zajetih 4.000 km poti s postanki v Pernambuci, Bahii in Riu de Janeiru, treh brazilskih državah, ki simbolizirajo raznolikost glasbenih stilov kot so frevo, maracatu, coco, embolada, forro in samba. Mika, ki je med svojim 12-letnim bivanjem v Braziliji dodobra spoznal to deželo, na svoji poti odkriva lokalno, popularno kulturo, spoznava glasbenike, pevce, plesalce z različnimi stili. Pokaže jih, kakršni so in jim da priložnost, da govorijo zase skozi ritem in besedila pesmi, ki jih pojejo.

Zgodovino Brazilije sem skušal povedati skozi glasbo, zato sem začel z Indijanci, nadaljeval z afriškimi in portugalskimi vplivi ter končal s funkom.(Mika Kaurismäki)

Festivali, nagrade (izbor): Yamagata 2003, Montreal 2003.

• R: Apichatpong Weerasethakul
• S: Apichatpong Weerasethakul
• F: Sayombhu Mukdeeprom
• M: Lee Chatametikool
• Z: Teeekadet Vucharadhanin, Lee Chatametikool
• P: Eric Chan, Charles de Meaux (Kick the Machine - Moving Image Studio)
• I: Kanokporn Tongaram, Min Ooo, Jenjira Jansuda, Sa-gnad Chaiyapan, Kanitpat Premkij, Jaruwan Techasatiern
• izbor Cis Biernickx, mednarodni filmski promotor, kustos in publicist

Mestece blizu meje med Tajsko in Burmo. Roong komaj čaka dan, ko bo lahko znova sama s svojim ljubimcem Minom, ilegalnim imigrantom iz Burme. V času njene odsotnosti najame starejšo žensko Orn, da skrbi za Mina, ki ima nenavadno kožno bolezen, sama medtem išče kraj, kjer bi bila lahko srečna. Min nekega popoldneva Roong odpelje na piknik v divjino, kjer se bosta lahko nemoteno predajala drug drugemu. V džunglo se poda tudi Orn z moževim sodelavcem Tommyjem.

Apichatpong raziskuje predvsem v smeri dveh ključnih tendenc sodobne filmske umetnosti: rušenja ločnice med dokumentarnim in fikcijo ter pregrade med umetnostjo in pornografijo (Kent Jones, Film Comment)
Glavni protagonist filma je sonce. Sonce je primaren vir življenjske energije in obenem uničenja. (Apichatpong Weerasethakul)

Festivali, nagrade (izbor): najboljši film posebnega pogleda - Cannes 2002, najboljši film - Solun 2002, velika nagrada - Tokio 2002, nagrada KNF - Rotterdam 2003.

• R,S: Želimir Žilnik
• F: Miodrag Milosević
• M: Marko Cvejić
• P: Želimir Žilnik (Terra Film)
• N: Kenedi Hasani, Denis Ajeti, Džemsit Buzoli, Sabaheta Alijevič, Mevlan Alijevič
• izbor Koen Van Daele, programski vodja Slovenske kinoteke

Romski emigranti, ki so med vojno zapustili nekdanjo Jugoslavijo, so si v zadnjem desetletju obstanek v evropskih državah, med drugim v Nemčiji, povečini zagotovili kot politični begunci. Konec leta 2002 so jih nemške oblasti pričele brez milosti pošiljati nazaj v Srbijo in Črno Goro z obrazložitvijo, da njihov status političnih beguncev ni več legitimen, saj jih doma ne čaka več preganjanje. Čez noč se znajdejo v tako rekoč tuji deželi, oropani premoženja, pravic in zadnjega kančka človeškega dostojanstva. Med njimi so celo romski emigranti druge generacije, ki so v Nemčiji rodili in se tokrat prvič znajdejo v nekdanji Jugoslaviji.

Film govori z močnim glasom, ki bi ga morali slišati vsi družbeno angažirani skrbniki. (Deborah Young, Crossing Europe)

Festivali, nagrade (izbor): Viennale 2003, Rotterdam 2004, Crossing Europe 2004.

• R,S,F: Luis Ortega
• M: César Custodio
• G: Leandro Chiappe
• P: Chino Fernández (Villa Vicio)
• I: Dolores Fonzi, Eduardo Couget, Eugenia Bassi, Silvio Bassi, Mariano Maradei, Oscar Bangertef
• izbor Vlado Škafar, v.d. direktorja festivala Isola Cinema - Kino Otok

Mlada Dorotea dneve preživlja bolj v družbi svoje babice kot svojih vrstnikov; je edina skrbnica telesno ostarele, v duhu pa žive babice. Na drugem koncu mesta iz zapora izpustijo shiranega moža, ki komaj še lahko hodi. Zatočišče si poišče v domu za moške v organizaciji Rešilne vojske. Dorotea skuša z moškim vzpostaviti stik, vendar se je ta sprva izogiba. Počasi, počasi se navadita bližine, ki sta jo nekoč očitno dobro poznala, oče in hči. Med tem je Dorotea vsakodnevno v šoli življenja nenadkriljive babice, ki na prvo mesto postavlja vzgojo srca. Čudovito preprosta romanca hčere in očeta v občuteni režiji komaj 22-letnga avtorja, posneta s skromno mini dv tehniko, ki postreže s pristno prisotnostjo ljudi in čustev.

Vsaki stvari poskušam projecirati umetniško vrednost, zato da pustim nesmislu manj prostora. Potem ni nič smiselno, vendar ima vse svojo vrednost. (Luis Ortega)

Festivali, nagrade (izbor): posebna nagrada žirije - Mar del Plata 2003, posebna nagrada žirije in nagrada Don Kihot - Fribourg 2003.