IsolaCinema - KinoOtok

Takeshi Kitano

Takeshi se rodi v revni tokijski družini kot četrti, najmlajši otrok. Starša sta delavca, čeprav Takeshi sumi, da je njegov oče tudi priložnostni yakuza. V šoli mu ne gre najbolje, zaradi neukročenega temperamenta ga izključijo iz tehnične šole. Kot mladenič se klati po razvpiti tokijski četrti Shinjuku in se naposled zaposli kot čistilec v kabaretu. Kmalu odkrije svoj talent za burleskno komedijo, ki ga v izjemno kratkem času katapultira med najbolj priljubljene japonske komike. Nastopa kot polovica dua 'The Two Beats' - kasneje se s svojim partnerjem sicer razide, a večina sonarodnjakov Kitana še danes pozna pod vzdevkom 'Beat' Takeshi. Leta 1982 se Kitano na presenečenje mnogih preizkusi v resni filmski vlogi; v Oshimovem Srečen Božič, gospod Lawrence (Merry Christmas, Mr. Lawrence) upodobi sadističnega poveljnika japonskega taborišča med 2. Svetovno vojno. Začrtano pot nadaljuje skozi osemdeseta, veliko igra na televiziji in malo manj tudi na velikem platnu. Njegova druga umetniška kariera se prične l. 1989, ko sprejme vlogo gangsterja v filmu Nasilni policaj (Violent Cop), konča pa kot njegov avtor, saj režiser filma med snemanjem zboli. 'Beat' Takeshija od takrat ne zaustavi nič več: leta 1990 posname prvi povsem avtorski film Vrelišče (Boiling Point), v katerem izoblikuje svoj lik fatalistične yakuze, nadaljuje z Prizorom na obali (A Scene at the Sea), kjer razkrije toplo in humanistično dimenzijo svojega filmskega univerzuma, dokončno pa se v svet avtorskega filma prebije s filmom Sonatina (Sonatine), ki ga prvič popelje na canneski filmski festival. Naslednje leto Kitano znova preseneti z sicer ne najbolj posrečeno komedijo absurda Vsi to počnejo (Getting Any), takorekoč šokira pa z hudo prometno nesrečo, po kateri njegovo življenje dolgo visi na nitki, z njenimi posledicami pa se spopada še danes. Po dveletnem premoru se Kitano triumfalno vrne z nostalgično in osebno dramo Vrnitev otrok (Kids Return) in naposled osvoji tudi svetovno filmsko kritiko: Ognjemet (Hanna-Bi) mu prinese beneškega Zlatega Leva. Kitano odslej zopet dela v najvišji prestavi, poleg režije dveh celovečercev (Kikujiro, Brother) je v zadnjih letih verjetno eden najbolj delovnih ljudi na planetu, saj nastopa v ducatih televizijskih oddaj, piše poezijo, prozo in sarkastične komentarje, v 'prostem' času pa se posveča še slikanju in vrtnarjenju. Zatochi (2003) je njegov prvi poizkus v zgodovinskem filmu in hkrati nezgrešljivo kitanovska reinterpretacija legendarnega lika mečevalca iz japonskega filma šesdesetih let.