• R & S: Mercedes Moncada Rodríguez
• F: Javier Morón Tejero
• M: Viviana Garcia-Besné, Mercedes Moncada Rodríguez
• Z: Miguel Jaramillo, Luis Arau, Samuel Larson Guerra
• G: Café Tacuba, Martin Chavez, Samuel Larson Guerra
• P: Mercedes Moncada Rodríguez, Javier Morón Tejer
• I: Maria Elena Duran Morales

Mlada, ločena mati Marija Elena iz indijanske skupnosti Rarámuri, ki živi v goratem predelu severne Mehike, zapusti svojo skupnost in odide v mesto Chihuahua, da si poišče delo (in pobegne pred prepiri z bivšim možem). Avgusta 1999 v središču mesta pred njenimi očmi tovornjak do smrti povozi njenega triletnega sina. Voznica tovornjaka, bela Mehičanka, hči zemljiškega posestnika, je povozila dečka in pritisnila na plin. Spovedala in opravičila se je pred tradicionalnim sodiščem skupnosti Rarámuri, vendar je kasneje pred uradnim mehiškim sodiščem zanikala svoje izjave. Tesno povezana staroselska skupnost, v kateri je ločena ženska izobčena, krivi Marijo Eleno za smrt svojega otroka, ker se je odpovedala tradicionalnemu načinu življenja. Marija Elena se odloči, da bo po uradni pravni poti dokazala, da ni kriva nesreče svojega sina in si s tem znova utrla pot v svojo skupnost. Mehiški pravni red se za Marijo izkaže kot pravi križev pot, na katerem namesto pravice vladata diskriminacija in korupcija.

Pasijon Marije Elene je lep primer iskanja ustrezne forme, ki s svojo pretresljivo zgodbo oživlja kulturo, ki jo raziskuje. (Howard Feinstein)

Festivali, nagrade (izbor): Sundance 2003, IDFA Amsterdam 2003; nagrada za najboljši film - Guadalajara 2003, nagrada za najboljši dokumentarni film - Sao Paolo 2003.

• R,S,M: Ali-Reza Amini
• F: Tooraj Aslani
• Z: Mohammad Reza Yousefi
• G: Mehrdad Nosrati
• P: Ali-Reza Amini (Documentary and Experimental Film Center)
• I: Mohsen Tanabandeh, Majid Bahrami

V samoti odročnega in zapuščenega gorskega zaselka živita čuvaja rudnika. Z majhnimi opravili in določanjem pravil preganjata dolgčas, saj ljudje poredko vstopajo v njuna življenja. Občasno ju obišče mož na motorju, ki jima dostavlja potrebščine, ali skupina rudarjev, ki pridejo na delo. Da bi premagala osamljenost, si ustvarjata svoj svet, v katerem ju še vedno razveseljujejo majhne in preproste stvari, kot je radijski sprejemnik ali izgubljeni psiček in figura neznane ženske (kakor fatamorgana), ki jo opazujeta iz daljave. Edini neposredni pogled na zunanji svet jima zagotavlja daljnogled, vendar ga starejši čuvaj mladeniču prepove uporabljati. Med njima se vzpostavlja odnos nad- in podrejenega. Prvi veliko govori in zapoveduje, drugi molči. Izmišljena igra z žensko figuro jima polni domišljijo in daje smisel njunemu življenju.

Največ razmišljam o samoti in čakanju na nekaj, kar jo bo premagalo. (Ali-Reza Amini v pogovoru pred prihodom v Izolo)

"Iranska kinematografija nima meja. V Iranu je zaradi velike kulture ter družbenih in političnih okoliščin manjša razlika med filmi režiserjev iz različnih generacij. Prihaja veliko mladih, ki se pojavljajo v vsakem trenutku. Nihče ne more uvideti ali predvideti, kaj se bo z našo kinematografijo dogajalo v prihodnosti. Mnogi mladi režiserji ustvarjajo nepričakovano dobre umetniške filme. Iransko kinematografijo bi lahko primerjal z brazilskim nogometom. Vsakdo lahko vzame digitalno kamero in snema. Večina ima popolnoma nov filmski izraz in pogled na svet." Ali-Reza Amini

Festivali, nagrade (izbor): posebno priznanje žirije - Locarno 2003, najboljši film novih tokov - Busan 2003, posebna nagrada za umetniški dosežek - Solun 2003.

• R,S: Girish Kasaravalli (po knjižni predlogi Norberta D'Souza)
• F: Ramchandra Halkere M.
• M: M. N. Swamuy
• Z: Isaac Thomas Kottukapally
• P: Soundarya (M-S Satya Moviemakers)
• I: Soundarya, Avinash, Vasudeva Rao, Harish Raju

V vasi, na otoku, živijo Nagi, njen mož Ganapa in tast Duggajja. Njihovo samozadostno, tradicionalno življenje je ogroženo, ko se vlada odloči, da bo zgradila jez, ki bo poplavil vas. Ker ima otok religiozen pomen, se Ganapa, lokalni duhovnik, upre preselitvi. Bližajoča se tragedija in nesloga v nazorih med vaščani ter oblastjo vodijo v napetosti, dvome in obup. Z naraščanjem monsunskega deževja se otok vse bolj potaplja. Vaščani se drug za drugim odselijo iz vasi in sprejmejo vladno ponudbo za nadomestno bivališče, le Ganapa je odločen vztrajati do konca.

Svojo veliko očaranost nad dežjem in metaforo vode, ki simbolizira življenje, sem v filmu Otok uporabil za upodobitev človeške stiske, ki jo izzove prisilno izseljevanje lokalnega prebivalstva. (Girish Kasaravalli)

Festivali, nagrade (izbor): najboljši film na indijskem nacionalnem festivalu - New Delhi 2002, Rotterdam 2003.

• R,S:Moussa Sene Absa, Gilles Desjardins
• F: Jean-Jacques Bouhon
• M: Matthieu Roy-Décarie
• Z: Philippe Scultéty, Raymond Vermette
• G: Majoly & Serge Fiori & Mamadou Diabaté
• P: Rock Demers, Danielle Champoux (Productions La Fete)
• I: Ousseynou Diop, Rokhaya Niang, Aboubacar Sadikh Bâ, Kadiatou Sy, Ndeye Sénéba Seck, Akela Sagna, Ibrahima Mbaye, Moustapha Niang, Juliette Aîta Bâ, Mody Fall, Ibrahima Mbaye Sope

Gospa Brouette, prodajalka krame z dakarskih ulic, sanjari o boljši prihodnosti. Želi si odpreti restavracijo, ki bi hčeri in njeni prijateljice Ndaxté omogočila kolikor toliko spodobno življenje. Ker se je pravkar rešila iz neuspešnega zakona, z moškimi ne želi imeti prav nobenega opravka, a njena kolena se hitro omehčajo, ko se zagleda v mikavnega in premožnega policista Naagoja. Znova stopi v zakonski jarem in kmalu tudi zanosi, pa jo hitro obišče spoznanje, kako zelo se je spet uštela v svojih pričakovanjih; Naago je skorumpirani lažnivec, zato se Gospa Brouette odloči, da se enkrat za vselej otrese izkoriščevalcev.

Gospa Brouette je vsaj deloma tudi mjuzikl - in ravno pesmi, ki pomembno krojijo zgodbo, ter močna, intenzivna igra so tisto, kar dela ta film za pomembno odkritje. (Derek Malcolm, The Guardian)

Festivali, nagrade (izbor): srebrni medved za najboljšo glasbo - Berlin 2003, posebna nagrada žirije in nagrada za najboljšega igralca - Pariz 2003.

• R,S: Lidija Bobrova
• F: Valerie Revich
• M: Tatyana Bystrova
• P: Andrei Zertsalov (Lenfilm Studio)
• I: Nina Šubinová, Olga Oniščenko, Anna Ovsjannikovova, Vladimir Kulakov, Sergei Anufrijev

V hiši pri jezeru stanuje živahna babica Tosja, ki kljub bremenu let z veliko skrbjo in potrpežljivostjo vodi gospodinjstvo v hčerini družini. Ko hči postane invalidka, njen mož Ivan babico prisili, da hišo in gospodinjstvo preda vnukom ter jo pošlje k sestri Ani. Tej doma povzroča preglavice pijanski sin, hči Liza, uspešna novinarka, pa se je že pred leti odselila v Moskvo. Sestri se skupaj spominjata preteklosti, živita v harmoniji in se družita s sosedi. Nato si Ana zlomi kolk in odpeljejo jo v bolnišnico. Liza, ki prihiti iz Moskve, se na vse pretege trudi, da bi Tosjo poslala nazaj k njeni družini, čemur najbolj nasprotuje Ivan, ki je medtem ovdovel in si je že našel novo spremljevalko. Tudi drugim sorodnikom bi bila v njihovih stanovanjih, kupljenih z denarjem babičine prodane stare hiše, le v napoto.

Ganljiva zgodba o bolečih spremembah 'nove Rusije', ki so prizadele tradicionalni način življenja v deželi. (Nick Holdsworth)

Festivali, nagrade (izbor): posebna nagrada žirije - Karlovy Vary 2003, najboljši film in nagrada občinstva - Cottbus 2003, velika nagrada - St. Peterburg 2003, nagrada ARTE in nagrada občinstva - Pariz 2003.