Glasba velikih zgodb

walden, 6/05/2005 v kategoriji novice, zapisi

za isolacinema.org pi??e Gabriele Babnik

19. Fespaco, Festival panafricain du cinema de Ouagadougou, Burkina Faso, 26. februar – 5. marec

Na Fespacoju se je videlo, da kitara izhaja iz Afrike. Da se starke ??e vedno lahko gibljejo v bokih in so pri tem angelsko lepe. Da je mo??no ??vicarsko harmoniko in rusko flavto kombinirati z namibijskim ritmom. Da ob zvokih, ki ob tem nastajajo, vstanejo celo hromi in si nadenejo plesne japanke.

Filmi prikazani na Fespacoju, bodisi dokumentarci, kratko ali dolgometra??ni filmi, bodisi animirani filmi (vsega skupaj si je sicer bilo mogońće ogledati 181 filmov), so namreńć ustvarjali nekak??no vizualno razprtje glasbe. Glasbe se nikoli ni zgolj dodajalo, temveńć je le-ta slu??ila kot osnova in je pripovedovala svojo lastno zgodbo. Edini tekmici glasbe na afri??kem filmskem festivalu v Ouagadougouju bi morda lahko bili svetloba, ki raste iz po??gane trave sredi Sahela in oralno pripovedni??tvo. Toda navsezadnje brez glasbe kot na primer v kratkem filmu Kare Kare Zwako-Mother’s day, Tsitsi Dangarembga, ne bi bilo mogońće obujati mrtvih med ??ive niti omehńćati materinega trupla, ki v ńćasu lakote zaplava v vrelem kotlu. Tsitsi Dangarembga se nańćeloma resda pozna, da prihaja v film iz literature, oziroma pripovedni??tva in da ji le-to slu??i kot osnova, vendar surealistińćno komponento (nańćeloma izredno krut) film dose??e samo z glasbo in improviziranimi plesońćimi mravljami, v su??ni dobi edinimi pre??ivelimi ??ivalmi, ki ubito mater vrnejo nazaj v ??ivljenje / film / zgodbo. Potemtakem niti ni pretirano trditi, da brez glasbe kot najmońćnej??ega filmskega elementa, ne bi bilo Fespacoja in obratno: glasba ustvarja univerzalnost in hkrati specifińćnost afri??kega filmskega festivala.

Na Fespacoju se je pokazalo, da Ouagadougou potrebuje vsaj ??e eno klimatizirano kinodvorano. Kino Nerwaya in kino Burkina, v katerih se je odvrtelo veńćina filmov, zańćen??i od osme zjutraj do ene ponońći, namreńć nista mogla sprejeti vse publike, ńćakajońće pred vrati in pahljajońće se s programi ter vstopnicami. Problem se je vedno pojavil ob veńćernih projekcijah, ko se je vrtelo film tipa Ouaga Saga burkinskega re??iserja Dani Kouyat??ja ali film La Nuit de la V??rit?? re??iserke Fante R??gine Nacro (ki po vsej verjetnosti prihaja spomladi v Izolo). Veńćina premo??nej??ih Ouagadoujńćanov si je namreńć okoli ??este zveńćer zańćelo lo??ńćiti ńćevlje, nadevati okrogle srebrne uhane in svetlikajońće oprijete toalete. Vsaj polovica med njimi si je kasneje v bli??njem baru poiskala mizo in se zalo??ila s pivom, druga polovica se je posedela po razmajanih stolih kina ali stopnicah. Iz teme se je nato razleglo glasno komentiranje, ploskanje, ??vi??ganje, krohotanje, celo vekanje dojenńćkov, vonj po peńćenem pi??ńćancu in pomfritu, predvsem pa ideja, da so Burkinabejci nori na filme. In da je njihova filmska produkcija izredna. Kar je ońćitno pri burkinskih filmih je, da vodijo dialog s publiko in da so navsezadnje tudi na Fespaco uvr??ńćeni filmi, ki jih zaznamuje dvoje: aktualni dru??beni problemi, bodisi mlaj??e generacije, ??iveńće v mestu, bodisi obravnavanje problemov ??ensk in otrok na pode??elju (veńćni dialog mesta in pode??elja torej) ali tematizacija vladne represije nad ljudmi; vse to upovedano z mero humorja. Burkinabejska publika je namreńć kljub smehu, ki ga spro??ńća v kinu ali pa ravno zaradi slednjega, izredno kritińćna. V primeru, da je film uporabljal tehniko kaj in ne kako - in da je vodil dialog predvsem s svojo lastno tematiko, kot na primer dokumentarec Beah: A black woman speaks (o afro-ameri??ki igralki, pesnici, plesalki, aktivistki Beah Richards), so se veńćini Ouagadoujńćanov zańćele zapirati veke. Kinoteńćno temo so na ta nańćin prebodle toaletne ble??ńćice in smrńćanje njihovih spremljevalcev.

Na Fespacoju se je videlo, da tubabi kakor Burkinabejci radi imenujejo belce, ne znajo jesti rumenih pomaranńć. Namesto, da bi iz mehkega sonńćnega telesa iztisnili sladko tekońćino, zańćnejo pomaranńćo lupiti iz vseh strani. Sok jim na ta nańćin spolzi med prsti, po afri??kih srajcah, na pra??nate ceste, kjer jih ńćakajo prodajalci sandalov, zapestnic, cigaret, prodajalke banan in manga, gluhonemi parkiri??ńćni delavci in mali berańći v nogavicah, s polivinilastimi vreńćkami na glavah ter izpraznjenimi paradi??nikovimi kanglicami, ki jih zvesto nastavljajo. Fespaco je namreńć prilo??nost, ne samo za igralce in filmarje vseh vrst, temveńć predvsem za Ouagadoujńćane. Ouagadougou se ob tem ńćasu razcveti kakor ob novem letu. Pisane luńći in trakovi, razobe??eni po celotnem mestu, naznanjajo posebno teatralnost festivala. Kako zelo razvpit je Fespaco, se je pokazalo na otvoritvi, ko je bil nogometni stadion zapolnjen z mno??ico od blizu in daleńć in se je na odru pozibavala kitara samega Salifa Keite. Kasneje je sicer sledil ugovor Ouagadoujńćanov, ńće?? da so kinodvorane v ńćasu Fespacoja polne belcev, ki si na hlańće in bluze pripenjajo novinarske akreditacije, medtem ko naj bi morali Burkinabejci plańćevati vstopnice. Ugovor je sicer brezpredmeten, saj je bilo nekatere festivalske filme mogońće videti tudi na nacionalni televiziji (RTB), dejstvo pa je, da je Fespaco postal stvar presti??a in da se obńćinstvo pozna tudi samim filmom – afri??ka predloga, s kanńćkom evropejskosti.

Na Fespacoju se je pokazalo, da so velike zgodbe ??e vedno mo??ne. Slednje je bilo posebno ońćitno v mjuziklu U-Carmen ekhayelitsha, ju??noafri??kega re??iserja Mark Dornford-Maya, ki se je evropske klasike lotil na humoren, celo parodińćen nańćin; z evropskim klasińćnim repertoarjem je namreńć pokazal na (afri??ki) mit ljubezni in smrti. Carmen v ju??no afri??kem mjuziklu ima obilne boke, temne obrvi in ńćokoladno polt. V sebi sicer resda nosi nekaj divje lepote, nikakor pa njej odnos do mo??kih ni zreduciran samo na biolo??ko. Carmen je pravzaprav izredno kompleksna osebnost, ki si v gumbnico zatakne ugankarski cvet: »ń?e ti ni mar zame, sem tvoja, ńće se jaz zagledam vate, se pazi.« Stavek, ki torej za seboj pu??ńća sled nedoreńćenosti, hkrati pa je film zapolnjen s celo vrsto mitolo??kih znakov: ??rtvovanje (bika), vrnitev izseljenega Afrińćana v domańćo vas, nesodelovanje vlade in prebivalcev, ki se pre??ivljajo z ilegalno preprodajo cigaret, nasilje mo??kih nad ??enskami, materinstvo … Osrednja tema je seveda ljubosumje, strast, norost, ki jo nekateri imenujejo ljubezen, drugi kemija, medtem ko se Carmen odlońći ljubezen zamenjati za svobodo. Kamera se kasneje od njenega zabodenega trupla ob ??ińćnati meji, sprehodi do prijateljic, ki zgro??ene priteńćejo na kraj zlońćina, nato zavzame panoramsko perspektivo in se dvigne nad strehe, stavbe, pod nebo koncertne dvorane. Film, ki torej evocira misel, da so velike zgodbe ??e vedno mo??ne, le da na drugem kontinentu in z nekoliko spremenjeno perspektivo. - Nekak??no filmsko odgovarjanje centru nazaj, in sicer ravno v tońćki, kjer je imperij najmońćnej??i: glasbi ter z motivom ljubezni, strasti, ljubosumja, na katerem je center tako dolgo utemeljeval svojo superiornost.

Na Fespacoju se je videlo, da filmi Djibril Diop Mambetija ??e niso prese??eni. ń?e od??tejemo Sembena Ousmana in filmsko produkcijo Ju??ne Afrike, ki je na Fespacoju govorila svoj lasten jezik (in navsezadnje s filmom Drum Zola Maseke, osvojila prvo nagrado, zlatega konja) seveda. Prese??nost Djibrila se ka??e v ironiji, ki jo vsebujejo njegovi filmi, v kaotińćnosti zgodbe, v tematizaciji dvojne razpetosti med Evropo in Afriko, v prikazu seksualnih prizorov, v uporabi lokalnega jezika. Medtem ko si deklica v filmu Touki Bouki odpenja bluzo, na drugem koncu koljejo kravo in ko ljubimec konńćno prodre vanjo, Djibril posname plivkanje morja. V tem nadome??ńćanju neposrednega s posrednim samo po sebi ni ??e nińć revolucionarnega, inovativna je filmska kompozicija, individualna zgodba mladega para in nato prestavitev urbanega / pode??elskega na raven domańćega in tujega, centra in imperija, oziroma demitizacija sanj post-kolonialne generacije (film Touki Bouki je bil posnet leta 1973), ki si v Dakarju prepeva francoske ??ansone. Djibril je tudi v tem trenutku zmo??en razplesti konflikt na izjemno subtilen nańćin. Medtem ko deklica z jabolńćnimi prsmi in spodnjicami nizko na bokih, odpluje proti metropoli, se deńćek vrne v mesto po svoj kravji motor. Tako ali tako ga najbr?? nikoli ne bi zapustil. Kot se ne more?? odreńći lastni preteklosti, hrupu tvojega mesta, morju, ki pljuska na tvojo obalo in tropu krav, ki ti dajejo ??ivljenje. Merci, Djibril.

Preberite si ??e: