festivalski dnevnik pi??e nikolai jeffs
Med najbolj utrujenimi prostovoljci je gotovo urednica Dnevnega otoka Nika Bohinc. Spat ne gre pred tretjo uro zjutraj, ob sedmih pa je ??e v press centru pripravljena, da skupaj z liÄno ter kot iz ??katlice vzeto oblikovalko Metko Dari?? v tisk spet spravi novo ??tevilko Äasopisa. Sicer je takrat Nika res videti kot da ji z deadlineom prigovarja smrt, toda kljub vseemu ohranja svojo izjemno notranjo lepoto. Med projekcijami filmov nehote zaspi, a je vseeno ??e vedno ljubka, ker pri tem ne smrÄi. Ko pripravljamo priÄujoÄo ??tevilko, nam predstavi najnovej??o verzijo svoje delovne etike: “Bolje, da sploh ne gremo spat, ker bomo drugaÄe pokrepali…” Ker veÄino svojega Äasa pre??ivi v temi raznih dvoran, je razumljivo, da si Älan uredni??tva ugledne filmske revije Film Comment ter na?? prostovoljec Olaf M??ller, ki je videti kot kak??en razpu??Äen sumo borec na dopustu, ne dela skrbi za svojo zunanjo podobo z ofucanimi puloverji in suknjiÄev. Vendar je izjemen poznavalec filma, ki je poln lucidnih ter duhovitih opazk. Ne samo njegove komentarje, temveÄ tudi kretnje in razne medmete – whooooooa –, ki jih zna spustiti med kak??nim filmom, se med notranjim krogom festivala jemlje za verodostojno kritiko.
V kampu je Äedalje veÄ ??otorov obiskovalcev, ki si sicer med delovnikom ali pa v pred-izpitnem Äasu ??al niso mogli privo??Äiti, da prej pridejo na festival. Pogovarjamo se, koliko filmov lahko gledamo na dan, dokler nismo preveÄ nasiÄeni. Moj toleranÄni prag treh je najni??ji, veÄ spektakla je te??ko predelati. Kot pravi legendarni grafit iz burnega leta 1968: “Pohiti tovari??, resniÄnost ti je za petami.” In tako, ko teÄem na Kordon Gorana MarkoviÄ?a, ki je postavljen v Äas demonstracij proti Milo??eviÄ?evemu re??imu, grem mimo gruÄe otrok, sredi katere je fant, ki se joka, Äe??, da ga v ??oli vsi zafrkavajo, ker prihaja iz revne dru??ine.
Ne-zahodni re??iserji in re??iserke so pogostoma na strani malih oziroma poni??anih, raz??aljenih ljudi. Npr.: Pisma v vetru Alija Reze Aminija se ukvarja s preprostimi va??Äani, ki so se zna??li v vojski; ??ilnikov film Kenedi se vraÄa odpira vpra??anje Romov, ki so bili prisiljeno vrnjeni iz NemÄije v Srbijo; Pasion Marije Elene, ki ga je posnela Mercedes Moncada Rodriguez, pa usodo indijancev v Mehiki. Ä?eprav so vsi ti pravzaprav v svojem domaÄem okolju, pa jih veÄinsko ali urbano prebivalstvo tako ali drugaÄe maltretira.
Ker je film kapitalsko intenzivna kulturna oblika, bi priÄakovali, da bo osnovna identifikacija re??iserjev in re??iserk drugaÄna, na strani srednjega sloja, Äe ??e ne vladajoÄe elite, ki ji ponavadi pripadajo. Vendar prav zavedanje te odvisnosti in morebitne omejitve ustvarjalne svobode, ki jo prina??a, prekarnosti dru??benega polo??aja, ki ga lahko Äez noÄ spremenijo ekonomske krize, revolucije, totalitarizem, dr??avni udari in neposredna cenzura, jih lahko napelje v koncepcijo sveta, kjer ne bi bilo prav nobenih ekonomskih, dru??benih in drugih omejitev tako posameznikove kot tudi kolektivne samorealizacije.
Po zaÄetnem hladu in dveh prijetno toplih dneh vmes nastopi de??. Nizozemci, mobilni kinooperaterji, ki jih vodi nekdanji pripadnik tujske legije Martin Van Broekhoven, in trdo jedro dvajsetih prostovoljcev kot stroj uÄinkovito spremenijo lokacije. Projekcije na prostem se selijo v gledali??Äe. Tamkaj pred svojim filmom Gospa Brouette Moussa Sene Absa proglasi Izolo za “mesto filma“. ??eli si, da bi lahko Äez deset let - ko bo festival ??e veÄji in pomembnej??i - rekel, da je bil zraven pri ‘;prvi izdaji’.
Medtem se program Videa na pla??i seli v kino Odeon. Tamkaj ob eni uri Mika Kaurism?¤ki svojevrstno preseneti ter obdari obÄinstvo, ko mu poka??e work in progress svojega najnovej??ega filma. Karneval. Tako kot s prostovoljnim delom je to tudi oblika izmenjave, ki je ne poganja profitna logika.