za isolacinema.org pi??e Gabriele Babnik
19. Fespaco, Festival panafricain du cinema de Ouagadougou, Burkina Faso, 26. februar – 5. marec
Na Fespacoju se je videlo, da kitara izhaja iz Afrike. Da se starke ??e vedno lahko gibljejo v bokih in so pri tem angelsko lepe. Da je mo??no ??vicarsko harmoniko in rusko flavto kombinirati z namibijskim ritmom. Da ob zvokih, ki ob tem nastajajo, vstanejo celo hromi in si nadenejo plesne japanke.
Filmi prikazani na Fespacoju, bodisi dokumentarci, kratko ali dolgometra??ni filmi, bodisi animirani filmi (vsega skupaj si je sicer bilo mogoÄe ogledati 181 filmov), so namreÄ ustvarjali nekak??no vizualno razprtje glasbe. Glasbe se nikoli ni zgolj dodajalo, temveÄ je le-ta slu??ila kot osnova in je pripovedovala svojo lastno zgodbo. Edini tekmici glasbe na afri??kem filmskem festivalu v Ouagadougouju bi morda lahko bili svetloba, ki raste iz po??gane trave sredi Sahela in oralno pripovedni??tvo. Toda navsezadnje brez glasbe kot na primer v kratkem filmu Kare Kare Zwako-Mother’s day, Tsitsi Dangarembga, ne bi bilo mogoÄe obujati mrtvih med ??ive niti omehÄati materinega trupla, ki v Äasu lakote zaplava v vrelem kotlu. Tsitsi Dangarembga se naÄeloma resda pozna, da prihaja v film iz literature, oziroma pripovedni??tva in da ji le-to slu??i kot osnova, vendar surealistiÄno komponento (naÄeloma izredno krut) film dose??e samo z glasbo in improviziranimi plesoÄimi mravljami, v su??ni dobi edinimi pre??ivelimi ??ivalmi, ki ubito mater vrnejo nazaj v ??ivljenje / film / zgodbo. Potemtakem niti ni pretirano trditi, da brez glasbe kot najmoÄnej??ega filmskega elementa, ne bi bilo Fespacoja in obratno: glasba ustvarja univerzalnost in hkrati specifiÄnost afri??kega filmskega festivala.
Na Fespacoju se je pokazalo, da Ouagadougou potrebuje vsaj ??e eno klimatizirano kinodvorano. Kino Nerwaya in kino Burkina, v katerih se je odvrtelo veÄina filmov, zaÄen??i od osme zjutraj do ene ponoÄi, namreÄ nista mogla sprejeti vse publike, ÄakajoÄe pred vrati in pahljajoÄe se s programi ter vstopnicami. Problem se je vedno pojavil ob veÄernih projekcijah, ko se je vrtelo film tipa Ouaga Saga burkinskega re??iserja Dani Kouyat??ja ali film La Nuit de la V??rit?? re??iserke Fante R??gine Nacro (ki po vsej verjetnosti prihaja spomladi v Izolo). VeÄina premo??nej??ih OuagadoujÄanov si je namreÄ okoli ??este zveÄer zaÄelo lo??Äiti Äevlje, nadevati okrogle srebrne uhane in svetlikajoÄe oprijete toalete. Vsaj polovica med njimi si je kasneje v bli??njem baru poiskala mizo in se zalo??ila s pivom, druga polovica se je posedela po razmajanih stolih kina ali stopnicah. Iz teme se je nato razleglo glasno komentiranje, ploskanje, ??vi??ganje, krohotanje, celo vekanje dojenÄkov, vonj po peÄenem pi??Äancu in pomfritu, predvsem pa ideja, da so Burkinabejci nori na filme. In da je njihova filmska produkcija izredna. Kar je oÄitno pri burkinskih filmih je, da vodijo dialog s publiko in da so navsezadnje tudi na Fespaco uvr??Äeni filmi, ki jih zaznamuje dvoje: aktualni dru??beni problemi, bodisi mlaj??e generacije, ??iveÄe v mestu, bodisi obravnavanje problemov ??ensk in otrok na pode??elju (veÄni dialog mesta in pode??elja torej) ali tematizacija vladne represije nad ljudmi; vse to upovedano z mero humorja. Burkinabejska publika je namreÄ kljub smehu, ki ga spro??Äa v kinu ali pa ravno zaradi slednjega, izredno kritiÄna. V primeru, da je film uporabljal tehniko kaj in ne kako - in da je vodil dialog predvsem s svojo lastno tematiko, kot na primer dokumentarec Beah: A black woman speaks (o afro-ameri??ki igralki, pesnici, plesalki, aktivistki Beah Richards), so se veÄini OuagadoujÄanov zaÄele zapirati veke. KinoteÄno temo so na ta naÄin prebodle toaletne ble??Äice in smrÄanje njihovih spremljevalcev.
Na Fespacoju se je videlo, da tubabi kakor Burkinabejci radi imenujejo belce, ne znajo jesti rumenih pomaranÄ. Namesto, da bi iz mehkega sonÄnega telesa iztisnili sladko tekoÄino, zaÄnejo pomaranÄo lupiti iz vseh strani. Sok jim na ta naÄin spolzi med prsti, po afri??kih srajcah, na pra??nate ceste, kjer jih Äakajo prodajalci sandalov, zapestnic, cigaret, prodajalke banan in manga, gluhonemi parkiri??Äni delavci in mali beraÄi v nogavicah, s polivinilastimi vreÄkami na glavah ter izpraznjenimi paradi??nikovimi kanglicami, ki jih zvesto nastavljajo. Fespaco je namreÄ prilo??nost, ne samo za igralce in filmarje vseh vrst, temveÄ predvsem za OuagadoujÄane. Ouagadougou se ob tem Äasu razcveti kakor ob novem letu. Pisane luÄi in trakovi, razobe??eni po celotnem mestu, naznanjajo posebno teatralnost festivala. Kako zelo razvpit je Fespaco, se je pokazalo na otvoritvi, ko je bil nogometni stadion zapolnjen z mno??ico od blizu in daleÄ in se je na odru pozibavala kitara samega Salifa Keite. Kasneje je sicer sledil ugovor OuagadoujÄanov, Äe?? da so kinodvorane v Äasu Fespacoja polne belcev, ki si na hlaÄe in bluze pripenjajo novinarske akreditacije, medtem ko naj bi morali Burkinabejci plaÄevati vstopnice. Ugovor je sicer brezpredmeten, saj je bilo nekatere festivalske filme mogoÄe videti tudi na nacionalni televiziji (RTB), dejstvo pa je, da je Fespaco postal stvar presti??a in da se obÄinstvo pozna tudi samim filmom – afri??ka predloga, s kanÄkom evropejskosti.
Na Fespacoju se je pokazalo, da so velike zgodbe ??e vedno mo??ne. Slednje je bilo posebno oÄitno v mjuziklu U-Carmen ekhayelitsha, ju??noafri??kega re??iserja Mark Dornford-Maya, ki se je evropske klasike lotil na humoren, celo parodiÄen naÄin; z evropskim klasiÄnim repertoarjem je namreÄ pokazal na (afri??ki) mit ljubezni in smrti. Carmen v ju??no afri??kem mjuziklu ima obilne boke, temne obrvi in Äokoladno polt. V sebi sicer resda nosi nekaj divje lepote, nikakor pa njej odnos do mo??kih ni zreduciran samo na biolo??ko. Carmen je pravzaprav izredno kompleksna osebnost, ki si v gumbnico zatakne ugankarski cvet: »Ä?e ti ni mar zame, sem tvoja, Äe se jaz zagledam vate, se pazi.« Stavek, ki torej za seboj pu??Äa sled nedoreÄenosti, hkrati pa je film zapolnjen s celo vrsto mitolo??kih znakov: ??rtvovanje (bika), vrnitev izseljenega AfriÄana v domaÄo vas, nesodelovanje vlade in prebivalcev, ki se pre??ivljajo z ilegalno preprodajo cigaret, nasilje mo??kih nad ??enskami, materinstvo … Osrednja tema je seveda ljubosumje, strast, norost, ki jo nekateri imenujejo ljubezen, drugi kemija, medtem ko se Carmen odloÄi ljubezen zamenjati za svobodo. Kamera se kasneje od njenega zabodenega trupla ob ??iÄnati meji, sprehodi do prijateljic, ki zgro??ene priteÄejo na kraj zloÄina, nato zavzame panoramsko perspektivo in se dvigne nad strehe, stavbe, pod nebo koncertne dvorane. Film, ki torej evocira misel, da so velike zgodbe ??e vedno mo??ne, le da na drugem kontinentu in z nekoliko spremenjeno perspektivo. - Nekak??no filmsko odgovarjanje centru nazaj, in sicer ravno v toÄki, kjer je imperij najmoÄnej??i: glasbi ter z motivom ljubezni, strasti, ljubosumja, na katerem je center tako dolgo utemeljeval svojo superiornost.
Na Fespacoju se je videlo, da filmi Djibril Diop Mambetija ??e niso prese??eni. Ä?e od??tejemo Sembena Ousmana in filmsko produkcijo Ju??ne Afrike, ki je na Fespacoju govorila svoj lasten jezik (in navsezadnje s filmom Drum Zola Maseke, osvojila prvo nagrado, zlatega konja) seveda. Prese??nost Djibrila se ka??e v ironiji, ki jo vsebujejo njegovi filmi, v kaotiÄnosti zgodbe, v tematizaciji dvojne razpetosti med Evropo in Afriko, v prikazu seksualnih prizorov, v uporabi lokalnega jezika. Medtem ko si deklica v filmu Touki Bouki odpenja bluzo, na drugem koncu koljejo kravo in ko ljubimec konÄno prodre vanjo, Djibril posname plivkanje morja. V tem nadome??Äanju neposrednega s posrednim samo po sebi ni ??e niÄ revolucionarnega, inovativna je filmska kompozicija, individualna zgodba mladega para in nato prestavitev urbanega / pode??elskega na raven domaÄega in tujega, centra in imperija, oziroma demitizacija sanj post-kolonialne generacije (film Touki Bouki je bil posnet leta 1973), ki si v Dakarju prepeva francoske ??ansone. Djibril je tudi v tem trenutku zmo??en razplesti konflikt na izjemno subtilen naÄin. Medtem ko deklica z jabolÄnimi prsmi in spodnjicami nizko na bokih, odpluje proti metropoli, se deÄek vrne v mesto po svoj kravji motor. Tako ali tako ga najbr?? nikoli ne bi zapustil. Kot se ne more?? odreÄi lastni preteklosti, hrupu tvojega mesta, morju, ki pljuska na tvojo obalo in tropu krav, ki ti dajejo ??ivljenje. Merci, Djibril.
Preberite si ??e:
- Subsaharska kinematografija, pi??e Sarah LunaÄek
- 19. Panafri??ki filmski in televizijski festival Fespaco, pi??e Igor Prassel