Sehnsucht nach der … torek, 30. maj

walden, 30/05/2006 v kategoriji novice, splo??no, zapisi

za isolacinema.org pi??e Gabriela Babnik

Knjiga, ki je potovala z menoj v Izolo, nosi naslov Nevednost. Milan Kundera. Ker imam čas (samo zato, ker sem si ga vzela), ker zunaj de??uje, ker je v ??otoru ravno dovolj svetlobe, lahko v njej preberem: “Po gr??ko se vrnitvi reče mostos. Algos pomeni bolečino. Nostalgija je potemtakem bolečina …”

In kasneje: “Nemci se poredko zatekajo h gr??ki obliki nostalgije (neute??ena ??elja po vrnitvi) in raje uporabljajo Sehnsucht - ??eljo, hrepenenje po odsotnem /…/.” Jasno kot nebo po de??ju: i??čem si uvod, da bi lahko govorila o filmu nem??ke re??iserke Valeske Grisebach - Hrepenenje. O njenem Sehnsucht nach der Liebe. O njenem igralcu, sicer amaterju, za katerega res ne ve?? kaj mu je storila, da je tako odlično odplesal za svoj samski ples (kasneje se je sicer izkazalo drugače), o njegovem molku, o njegovih potovanjih med ??enskama in končno, o njegovi ustelitvi v srce s ??ibrovko …

Ves čas med gledanjem Hrepenenja sem si sicer izmi??ljala protiargumente: film je preveč nem??ki, premajhno va??ko okolje, preveč Goetheja, Wertherja, Schillerja, preveč tenstanega krompirja, preveč gasilcev, prevelika razčustvanost med zakoncema, ki sta verjetno poročena ??e več kot pet let (slednje predpostavljam glede na njunega sina), preveč iznenaden padec njegove ljubice iz balkona, strel v srce, izjave o ljubezni … prevelika bli??ina torej, da bi si priznala mo??no identifikacijo z liki, z okoljem … Toda s koncem, ko film ustvari eksplicitno distanco, ko se kamera usmeri na skupino otrok, ki razpravljajo o “oh, ta fatalna ljubezen", o kateri vedo ??e vse, pa vendarle ničesar, ko Valeska gledalcu zastavi uganko - za katero od dveh ??ensk se je pre??iveli mo??ki odločil (čeprav to v končni posledici niti ni pomembno), ko postane črno na belem, da se je film z minimalistično tehniko lotil enega temeljnih zahodno-evropskih dru??benih kodov - ljubezni, algosa (kot abstrakcije in legende), postane identifikacija v resnici neizogibna.

Ljubezenski trikotnik na ozadju smrti (izredno subtilen je v Valeskinem filmu začetni prizor nesreče, kot nekak??en senčni krog, kot predpogoj za čustveno razvrvanost lika, kot zasnova torej) in razmno??evanja je osnova tudi za film Občutljivi zločin brazilskega re??iserja Beto Branta. Film s postmodernistično tematiko in formo (me??anico gledali??kih prizorov, esejističnih razmi??ljanj o umetni??kem ustvarjanju, zagovorov na sodi??ču, glasnih branj, pisanj kritike, dialogov …) morda resda razdira razmerja moči: ko slikar oblečen skicira svoj slečeni model, naj bi se ustvarjalo razmerje objekta / subjekta, ko pa se model in slikar intimno zbli??ata, in sicer samo tako, da tudi slikar odlo??i svoja oblačila in pritegne model v aktivno ustavrjanje, naj bi bil vzposatavljen umetni??ki dialog. Toda torvstno videnje je samo eno izmed mo??nih; zagovor drugega subjekta, gledali??kega kritika, ki tudi ??eli (in zaradi pretirane ??elje, strasti, naredi “zločin"), se je glasil: ostareli slikar je samo povprečni umetnik, perverzne??, ki se mu mehčajo kosti, pa ??e vedno misli na razmno??evanje, in to z njegovo “izvoljenko” (tu gre za bli??ino z ameri??kim postmodernistom P. Rothom, predvsem z njegovim romanom Umirajoča ??ival).

Model, dekle brez noge, bi morala za??iveti kot bi moral za??iveti on, izstopiti iz tretje osebe, iz teatra v ??ivljenje. Končno se to tudi zgodi: dekle ukini lastno “objektivizacijo"; v galeriji, pred umetnikovo (in tudi lastno) sliko odlo??i krilo, umetno nogo in izstopi iz filma, iz prenarejanja, iz lastnih frustracij - v ??ivljenje. Nekak??na relativizacija realnosti in simulacije torej (slikar namreč v filmu igra samega sebe in delno tudi model), ki pa končno pristaja na moto: ??ivljenje presega umetnost.

Pri zadnjem stavku se je naredila temna tema. Morda je pri??la z de??jem, z monsuni, ki brijejo zunaj ??otorov in kinodvoran. Festivala sicer ??e ni konec, ??e nekaj filmov je na sporedu: film filipinskega dečka, ki bo pred projekcijo publiki ponudil travo. Raya Martin. Otok na koncu sveta. Potem film z neonsko svetlobo, ??ensko ob cesti, klastrofobični hrup tovornjakov ob cesti-. Rakov povratnik. Eugenio Polgovsky Ezcurra. Lav Diaz. Jezus Revolucionar in filipinska revolucija. Jeremija, dolg 510 minut. ? e nekaj filmov torej, ??e čakanje na zmagovalni film festivala, mene pa ??e daje Sehnsucht. V temi ??e enkrat prelistam Kundero: “/…/ ampak Sehnsucht lahko meri na nekaj, kar je dejansko obstajalo, pa tudi na tisto, česar ni nikoli bilo, zato v njem nikakor ni ??e samoumevno zapopaden nostos; če naj torej Sehnsucht izrazi slo po vrnitvi (tudi v Izolo), mu moramo dodati dopolnilo: Sehnsucht nach der … Izola, njenih filmih, po tamkaj??njem plemenu gledalcev, po morju, po neskončnih pogovorih o …