za isolacinema.org pi??e Gabriela Babnik
Knjiga, ki je potovala z menoj v Izolo, nosi naslov Nevednost. Milan Kundera. Ker imam Äas (samo zato, ker sem si ga vzela), ker zunaj de??uje, ker je v ??otoru ravno dovolj svetlobe, lahko v njej preberem: “Po gr??ko se vrnitvi reÄe mostos. Algos pomeni boleÄino. Nostalgija je potemtakem boleÄina …”
In kasneje: “Nemci se poredko zatekajo h gr??ki obliki nostalgije (neute??ena ??elja po vrnitvi) in raje uporabljajo Sehnsucht - ??eljo, hrepenenje po odsotnem /…/.” Jasno kot nebo po de??ju: i??Äem si uvod, da bi lahko govorila o filmu nem??ke re??iserke Valeske Grisebach - Hrepenenje. O njenem Sehnsucht nach der Liebe. O njenem igralcu, sicer amaterju, za katerega res ne ve?? kaj mu je storila, da je tako odliÄno odplesal za svoj samski ples (kasneje se je sicer izkazalo drugaÄe), o njegovem molku, o njegovih potovanjih med ??enskama in konÄno, o njegovi ustelitvi v srce s ??ibrovko …
Ves Äas med gledanjem Hrepenenja sem si sicer izmi??ljala protiargumente: film je preveÄ nem??ki, premajhno va??ko okolje, preveÄ Goetheja, Wertherja, Schillerja, preveÄ tenstanega krompirja, preveÄ gasilcev, prevelika razÄustvanost med zakoncema, ki sta verjetno poroÄena ??e veÄ kot pet let (slednje predpostavljam glede na njunega sina), preveÄ iznenaden padec njegove ljubice iz balkona, strel v srce, izjave o ljubezni … prevelika bli??ina torej, da bi si priznala mo??no identifikacijo z liki, z okoljem … Toda s koncem, ko film ustvari eksplicitno distanco, ko se kamera usmeri na skupino otrok, ki razpravljajo o “oh, ta fatalna ljubezen", o kateri vedo ??e vse, pa vendarle niÄesar, ko Valeska gledalcu zastavi uganko - za katero od dveh ??ensk se je pre??iveli mo??ki odloÄil (Äeprav to v konÄni posledici niti ni pomembno), ko postane Ärno na belem, da se je film z minimalistiÄno tehniko lotil enega temeljnih zahodno-evropskih dru??benih kodov - ljubezni, algosa (kot abstrakcije in legende), postane identifikacija v resnici neizogibna.
Ljubezenski trikotnik na ozadju smrti (izredno subtilen je v Valeskinem filmu zaÄetni prizor nesreÄe, kot nekak??en senÄni krog, kot predpogoj za Äustveno razvrvanost lika, kot zasnova torej) in razmno??evanja je osnova tudi za film ObÄutljivi zloÄin brazilskega re??iserja Beto Branta. Film s postmodernistiÄno tematiko in formo (me??anico gledali??kih prizorov, esejistiÄnih razmi??ljanj o umetni??kem ustvarjanju, zagovorov na sodi??Äu, glasnih branj, pisanj kritike, dialogov …) morda resda razdira razmerja moÄi: ko slikar obleÄen skicira svoj sleÄeni model, naj bi se ustvarjalo razmerje objekta / subjekta, ko pa se model in slikar intimno zbli??ata, in sicer samo tako, da tudi slikar odlo??i svoja oblaÄila in pritegne model v aktivno ustavrjanje, naj bi bil vzposatavljen umetni??ki dialog. Toda torvstno videnje je samo eno izmed mo??nih; zagovor drugega subjekta, gledali??kega kritika, ki tudi ??eli (in zaradi pretirane ??elje, strasti, naredi “zloÄin"), se je glasil: ostareli slikar je samo povpreÄni umetnik, perverzne??, ki se mu mehÄajo kosti, pa ??e vedno misli na razmno??evanje, in to z njegovo “izvoljenko” (tu gre za bli??ino z ameri??kim postmodernistom P. Rothom, predvsem z njegovim romanom UmirajoÄa ??ival).
Model, dekle brez noge, bi morala za??iveti kot bi moral za??iveti on, izstopiti iz tretje osebe, iz teatra v ??ivljenje. KonÄno se to tudi zgodi: dekle ukini lastno “objektivizacijo"; v galeriji, pred umetnikovo (in tudi lastno) sliko odlo??i krilo, umetno nogo in izstopi iz filma, iz prenarejanja, iz lastnih frustracij - v ??ivljenje. Nekak??na relativizacija realnosti in simulacije torej (slikar namreÄ v filmu igra samega sebe in delno tudi model), ki pa konÄno pristaja na moto: ??ivljenje presega umetnost.
Pri zadnjem stavku se je naredila temna tema. Morda je pri??la z de??jem, z monsuni, ki brijejo zunaj ??otorov in kinodvoran. Festivala sicer ??e ni konec, ??e nekaj filmov je na sporedu: film filipinskega deÄka, ki bo pred projekcijo publiki ponudil travo. Raya Martin. Otok na koncu sveta. Potem film z neonsko svetlobo, ??ensko ob cesti, klastrofobiÄni hrup tovornjakov ob cesti-. Rakov povratnik. Eugenio Polgovsky Ezcurra. Lav Diaz. Jezus Revolucionar in filipinska revolucija. Jeremija, dolg 510 minut. ? e nekaj filmov torej, ??e Äakanje na zmagovalni film festivala, mene pa ??e daje Sehnsucht. V temi ??e enkrat prelistam Kundero: “/…/ ampak Sehnsucht lahko meri na nekaj, kar je dejansko obstajalo, pa tudi na tisto, Äesar ni nikoli bilo, zato v njem nikakor ni ??e samoumevno zapopaden nostos; Äe naj torej Sehnsucht izrazi slo po vrnitvi (tudi v Izolo), mu moramo dodati dopolnilo: Sehnsucht nach der … Izola, njenih filmih, po tamkaj??njem plemenu gledalcev, po morju, po neskonÄnih pogovorih o …