V vodi, v kateri se je Soga okopal, so krokodili na??li novo obre??je, nedelja 28. maj

walden, 28/05/2006 v kategoriji novice, zapisi

za isolacinema.org pi??e Gabriela Babnik

Morda nekoliko neugledno za začetek, pa vendarle: včeraj mi je poti iz strani??ča v kamp, v u??esih za??umela Alijeva glasba. Samo en komad, nič več, samo toliko, da sem se opomnila: danes je (sicer res nekoliko pav??alno rečeno) izolski dan Afrike. Zjutraj in v večerni projekciji se je namreč vrtel film burkinskega re??iserja Kollo Daniel Sanouja – Tasuma (le Feu). Film sem si ogledala zjutraj, da ne rečem v skoraj salonskem Art Kinu Odeon. Danielovega filma sem se sicer medlo spominjala iz Burkine.

Vedela sem, da je bil posnet v Boboju (Bobo Dioulasso Burkinci imenujejo tudi oaza Burkine), da je ??lo za enega najbolj gledanih filmov afri??kega filmskega festivala Fespaco (2005); gledanost v Ouagi pomeni nabito polno dvorano, gledalci tudi na stopnicah, tudi drug drugemu v naročju … glasen smeh, ??vi??ganje, komentarji, mestoma dojenčki, promfrite … skratka pisana dru??čina, ki bi jo bilo vredno posneti ??e samo na sebi. Moji takratni nezainteresiranosti za Danielov film je botrovala bolezen: malarija na obzorju. Spremljevalcu sem polo??ila glavo v naročje in zaspala. Njegova kolena so se ves čas dvigovala, stresala, nekak??na smejoča kolena,bi rekla. Spremljevalec je bil iz Boboja in torej govoreč dioula jezik. Tako kot Daniel, tako kot njegovi va??čani, konstantno pozdravljajoč se: Ani sogoma, Here sira wa, Here … Zanj (za spremljevalca) je film kazal realnost njegovega mesta: Libanonca, ki ??e vrsto let ??ivi v Boboju in njegov avto, va??kega norca, ki slika s fotografom iz njegove mladosti (torej narejenega iz odvr??enih pločevink), ??enske kot njegova mama in njegove sestre – močne, ponosne, zavedajoče se lastnih pravic, mestoma sicer tudi preveč za??čitni??ke. Potem očeta, ki je vrsto let slu??il v francoski legiji in za razliko od Soga prejema pokojnino.

Toda ??ele zjutraj, ??ele skorajda dve leti po Fespacoju, ??ele v Izoli, sem se zavedla, kako pomembno zgodbo je upovedal Danielov film. Tematsko se je osredotočil na problem, s katerim je obremenjena skorajda celotna generacija Burkincev, rojenih pred drugo svetovno vojno. Morda bi bila potrebna ??e uvertura (tu je sicer film preveč razumevajoč do francoske kolonizacije): kako je Soga sploh pristal v prvih bojnih vrstah v Indokini, v Al??iriji? Vsekakor ne po lastnem izboru. Po vsej verjetnosti je bil določen, poslan v Senegal, kot tovor nalo??en ladjo in poslan v Evropo, oziroma na bojna ??ari??ča. Meni nič tebi nič, ugovor ali dezertacija je bila kaznovana tudi s smrtjo. Mati Francija je potrebovala pomoč svojih »dr??avljanov« in ti so ji morali brepogojno slu??iti. Razumljivo je tudi, da se nikjer ne omenja tisočev pobitih afri??kih vojakov (v prvi in drugi svetovni vojni), saj naj bi ??lo le za »drugorazredne« ali celo »tretje« razredne dr??avljane. Njim je bil odmerjen samo prostor redukcije, oddaljenosti: »Mi Afričani, ki prihajamo od daleč, iz kolonij«, si zapojeta Soga in njegov kolega ob srečanju na kolesih…. Da torej a ne bom za??la v pretirano sentimentalnost: Daniel v tej točki naredi rez in posname film o nekdanjem voja??kem veteranu, ki mu francoska birokracija (in njeni afri??ki uradniki kot slaba kopija) ne prizna zaslug v boju. Na prvi pogled film sicer deluje preveč shematično, na trenutke preveč eksplicitno, čeprav ne gre zanikati njegove reprezentativnosti in dialo??kosti (jasno z gledalcem). Pogled od blizu namreč poka??e, da film zajema ??iroko paleto dejavnosti, dru??benih plasti, razdelanih stereotipov – od podrejenosti ??ensk, lakote do predpostavljene iracionalnosti Afričanov (tu naj bi bilo vključeno tudi ekstenzivno razumevanje časa).

Nasprotno, Soga sledi svoji logiki, njegova vztrajnost narekuje tudi ritem filma. Dioula jezik se izka??e celo za poetičnega: »V vodi, v kateri se je Soga okopal, so krokoldili na??li novo obre??je«, poje griotka. Film je navsezadnje najbolj??i tam, kjer prihaja na plano nepredvideno, improvizacija ljudski humor, pozdravi med me??čani … Predvidevam, da se je torej publika na Fespacoju v prvi vrsti smejala predvsem lokalnosti filma, med drugim tudi zaradi »lokalnega« jezika, katerega pomen ostaja tubabom prevodu navkljub (delno) prikrit. Ni bila torej samo bolezen, po vsej verjetnosti tudi jezik, tudi tedanja bli??ina, tudi poplava ostalih afri??kih filmov, da se mi je Tasuma zdel »nič poseben«. ? ele ko je bli??ina z burkinskim okoljem splahnela, se spremenila v privid, v nostalgijo, sem film lahko sploh lahko videla. V Izoli se je torej zgodilo nasprotje Fespacoja: navadnost filma je postala njegov prese??ek. Od Alija, od strani??ča, sem se torej ??e enkrat namenila proti letnemu gledali??ču, vendar predvsem, da si tokrat ogledam izolsko publiko. Da vidim, kako se nadnje spustijo pozdravi v dioula, kako se mednje pome??ajo »realni« Burkinabejci. ??al mi je le, da v tem čude??u niso sodelovali tudi tukaj??nji, v Sloveniji ??iveči Afričani.