V vodi, v kateri se je Soga okopal, so krokodili na??li novo obre??je, nedelja 28. maj

walden, 28/05/2006 v kategoriji novice, zapisi

za isolacinema.org pi??e Gabriela Babnik

Morda nekoliko neugledno za zaÄetek, pa vendarle: vÄeraj mi je poti iz strani??Äa v kamp, v u??esih za??umela Alijeva glasba. Samo en komad, niÄ veÄ, samo toliko, da sem se opomnila: danes je (sicer res nekoliko pav??alno reÄeno) izolski dan Afrike. Zjutraj in v veÄerni projekciji se je namreÄ vrtel film burkinskega re??iserja Kollo Daniel Sanouja – Tasuma (le Feu). Film sem si ogledala zjutraj, da ne reÄem v skoraj salonskem Art Kinu Odeon. Danielovega filma sem se sicer medlo spominjala iz Burkine.

Vedela sem, da je bil posnet v Boboju (Bobo Dioulasso Burkinci imenujejo tudi oaza Burkine), da je ??lo za enega najbolj gledanih filmov afri??kega filmskega festivala Fespaco (2005); gledanost v Ouagi pomeni nabito polno dvorano, gledalci tudi na stopnicah, tudi drug drugemu v naroÄju … glasen smeh, ??vi??ganje, komentarji, mestoma dojenÄki, promfrite … skratka pisana dru??Äina, ki bi jo bilo vredno posneti ??e samo na sebi. Moji takratni nezainteresiranosti za Danielov film je botrovala bolezen: malarija na obzorju. Spremljevalcu sem polo??ila glavo v naroÄje in zaspala. Njegova kolena so se ves Äas dvigovala, stresala, nekak??na smejoÄa kolena,bi rekla. Spremljevalec je bil iz Boboja in torej govoreÄ dioula jezik. Tako kot Daniel, tako kot njegovi va??Äani, konstantno pozdravljajoÄ se: Ani sogoma, Here sira wa, Here … Zanj (za spremljevalca) je film kazal realnost njegovega mesta: Libanonca, ki ??e vrsto let ??ivi v Boboju in njegov avto, va??kega norca, ki slika s fotografom iz njegove mladosti (torej narejenega iz odvr??enih ploÄevink), ??enske kot njegova mama in njegove sestre – moÄne, ponosne, zavedajoÄe se lastnih pravic, mestoma sicer tudi preveÄ za??Äitni??ke. Potem oÄeta, ki je vrsto let slu??il v francoski legiji in za razliko od Soga prejema pokojnino.

Toda ??ele zjutraj, ??ele skorajda dve leti po Fespacoju, ??ele v Izoli, sem se zavedla, kako pomembno zgodbo je upovedal Danielov film. Tematsko se je osredotoÄil na problem, s katerim je obremenjena skorajda celotna generacija Burkincev, rojenih pred drugo svetovno vojno. Morda bi bila potrebna ??e uvertura (tu je sicer film preveÄ razumevajoÄ do francoske kolonizacije): kako je Soga sploh pristal v prvih bojnih vrstah v Indokini, v Al??iriji? Vsekakor ne po lastnem izboru. Po vsej verjetnosti je bil doloÄen, poslan v Senegal, kot tovor nalo??en ladjo in poslan v Evropo, oziroma na bojna ??ari??Äa. Meni niÄ tebi niÄ, ugovor ali dezertacija je bila kaznovana tudi s smrtjo. Mati Francija je potrebovala pomoÄ svojih »dr??avljanov« in ti so ji morali brepogojno slu??iti. Razumljivo je tudi, da se nikjer ne omenja tisoÄev pobitih afri??kih vojakov (v prvi in drugi svetovni vojni), saj naj bi ??lo le za »drugorazredne« ali celo »tretje« razredne dr??avljane. Njim je bil odmerjen samo prostor redukcije, oddaljenosti: »Mi AfriÄani, ki prihajamo od daleÄ, iz kolonij«, si zapojeta Soga in njegov kolega ob sreÄanju na kolesih…. Da torej a ne bom za??la v pretirano sentimentalnost: Daniel v tej toÄki naredi rez in posname film o nekdanjem voja??kem veteranu, ki mu francoska birokracija (in njeni afri??ki uradniki kot slaba kopija) ne prizna zaslug v boju. Na prvi pogled film sicer deluje preveÄ shematiÄno, na trenutke preveÄ eksplicitno, Äeprav ne gre zanikati njegove reprezentativnosti in dialo??kosti (jasno z gledalcem). Pogled od blizu namreÄ poka??e, da film zajema ??iroko paleto dejavnosti, dru??benih plasti, razdelanih stereotipov – od podrejenosti ??ensk, lakote do predpostavljene iracionalnosti AfriÄanov (tu naj bi bilo vkljuÄeno tudi ekstenzivno razumevanje Äasa).

Nasprotno, Soga sledi svoji logiki, njegova vztrajnost narekuje tudi ritem filma. Dioula jezik se izka??e celo za poetiÄnega: »V vodi, v kateri se je Soga okopal, so krokoldili na??li novo obre??je«, poje griotka. Film je navsezadnje najbolj??i tam, kjer prihaja na plano nepredvideno, improvizacija ljudski humor, pozdravi med me??Äani … Predvidevam, da se je torej publika na Fespacoju v prvi vrsti smejala predvsem lokalnosti filma, med drugim tudi zaradi »lokalnega« jezika, katerega pomen ostaja tubabom prevodu navkljub (delno) prikrit. Ni bila torej samo bolezen, po vsej verjetnosti tudi jezik, tudi tedanja bli??ina, tudi poplava ostalih afri??kih filmov, da se mi je Tasuma zdel »niÄ poseben«. ? ele ko je bli??ina z burkinskim okoljem splahnela, se spremenila v privid, v nostalgijo, sem film lahko sploh lahko videla. V Izoli se je torej zgodilo nasprotje Fespacoja: navadnost filma je postala njegov prese??ek. Od Alija, od strani??Äa, sem se torej ??e enkrat namenila proti letnemu gledali??Äu, vendar predvsem, da si tokrat ogledam izolsko publiko. Da vidim, kako se nadnje spustijo pozdravi v dioula, kako se mednje pome??ajo »realni« Burkinabejci. ??al mi je le, da v tem Äude??u niso sodelovali tudi tukaj??nji, v Sloveniji ??iveÄi AfriÄani.