za isolacinema.org pi??e Gabriela Babnik
Prispeti v Izolo pomeni toliko kot nasesti v divjem modrem onostranstvu. Dobesedno in citirano. Najprej zaradi toplega, gostega zraka ob obali, potem zaradi vode in ljudi ob vodi. Da ne bo pomote, ne gre za »astronavte s smislom za poetiÄno«, temveÄ za ljubitelje filmov, ki so se zaÄasno pretvorili v nomade, v raziskovalce filmskega onstranstva. Lahko na primer, da so ??e bili v pu??Äavi, da so ??e na??li, kar so iskali, da se potapljajo na dah … Izola jim ka??e, da ne vedo ??e niÄesar, da je njihova pu??Äava samo ena od mnogih variacij pu??Äave in da so bili pravzaprav kratke sape, ker Izola jemlje dih …
Seveda ne govorim samo o mestu in njihovih prebivalcih, temveÄ predvsem o filmih, ki jih je mogoÄe videti tam, o re??iserjih, ki jih je mogoÄe sreÄati. O onstranstvu torej, ki se razpira na platnu, ki vÄasih ka??e tolik??no lepoto, za katero bi si mislil, »da se je ne da fotografirati« (Nobuhiro Yamashita), pa je vendarle tam … Na tem mestu morda lahko pripomnim, da je streznitev v Herzogevem filmu pri??la ??ele s koncem, ??ele z vrnitvijo k prvobitnemu (vedno prvobitnemu!), ki pa spet pomeni samo vrnitev na zaÄetek. Paradoksalno, vsekakor: kazati brezÄasovnost Äasu, materialni dru??bi spregovoriti o koncu denarne dobe, ljudem o neljudeh. In zakaj ne? Zakaj ne bi tudi znanstveniki zapirali oÄi (na ozadju limonovci) in sanjali o gravitacijskih tunelih, o zamrznjenem nebu, o kolonijah onstran zemlje, ki bodo postale nakupovalna sredi??Äa / na??a stalna prebivali??Äa, zemlja pa samo prostor za pre??ivljanje weekend-paketa? S pripombo seveda, da se Herzogeva vizija kljub tehniÄno »divjim«, »prostranim«, »modrim« posnetkom, ob streznitvi niti ne zdi toliko onstranska: zdru??itev binarnosti objektivnega in intuitivnega, preverljivega in imaginarnega, filmu uspe predvsem z likom t. i. »podtalnega Äloveka«, ki prihaja na plano in monolo??ko sestavlja posamezna poglavja. Podtalni Älovek, umetnik (Herzogov alter-ego morda?) ima apriorno vednost o vesoljnem prostranstvu: astronavtom bi moral ??e zdavnaj pojasniti naj ne hodijo, ker se bodo vrnili skorajda enaki in sploh se veÄje razko??je skriva v tukaj??njem »zdaj«, samo odkriti ga je potrebno, samo bolje pogledati, tudi »z zazrtjem v lastno du??o« (Nacer Khemir, Äeprav film Dedek Aziz spregovori predvsem o premagovanju strahu pred potovanjem). Te??ko se je torej znebiti obÄutka: imaginarno naj bi bilo temeljitej??e, prosojnej??e, daljnose??nej??e od materije, slednja je samo rekvizit, znanstveniki so tam samo zato, da se jih intervjuja, celo negira. In zakaj ne bi bila ena plus ena tri in ne dva? Samo ustaviti se ne, samo ne zagravitirati v eni toÄki; ne udomaÄevati pra??iÄev, krav, konjev. Raje psa, ker psa lahko vzame?? s seboj in te ne privezuje k enemu prostoru; ali pa kolo, s katerim se vozi?? ob morju, ob cesti, v snegu, pod milim nebom, s pticami, nekam, samo nekam, stran od neÄesa … (pri re??iserju Koji Wakamatsu je fascinanten predvsem obrat, ki gledalcu naka??e, da je bilo vpra??anje – kam? pravzaprav napaÄno zastavljeno in da je morda vedno napaÄno zastavljeno, gre predvsem za vpra??anje – od kod?). Samo da se potovanje nadaljuje, da teÄe, da ne sili k misli, kako si na??el kar si iskal, da ima?? dovolj. Ustalitev torej kot napoved konca imaginarnemu. Konec potovanja namreÄ prina??a samo ??e postavitev oken, vrat, strehe … ali pa zgolj ??otora. ? otora ob vodi, v Izoli, ko zaÄne?? pisati pravi dnevnik z dramatur??kim lokom dneva: z zajtrkom zjutraj (in ne s filmom namesto njega), s kosilom opoldne (in ne s filmom namesto njega) in z veÄerjo … Vmes pa filmi, ki jih ??e nisi videl, pa se jih vseeno spomni?? (tako Dedek Aziz kot Divje modro onostranstvo referirarata na stanje predrojstva), na filme, ki si jih ??e videl, pa jih v Izoli vidi?? drugaÄe …