dokumentaristova vrnitev

walden, 15/05/2006 v kategoriji novice, zapisi

za isolacinema.org pi??e Denis Valič

Po tem, ko je sredi osemdesetih onkraj zidu, ki je ločil Vzhod od Zahoda, naplavilo ??tevilne mojstrovine iz dr??av nekdanjega sovjetskega imperija, k čemur je pripomogla tedanja politična odjuga, pa smo bili z nastopom devetdesetih ponovno priča skoraj popolni ukinitvi dotoka informacij o filmski produkciji teh dr??av.

Res je sicer, da je z vstopom v devetdeseta, ki jih v dr??avah nekdanjega sovjetskega imperija zaznamuje obdobje dru??bene tranzicije, filmska produkcija vsaj v ne-ruskih de??elah skoraj povsem zastala, toda prav tako je res, da je zahodna filmska kritika zavzeteje sledila le nekaterim »modnim« trendom, kakr??en je bil naprimer novi kazahstanski film, medtem ko ostalim kinematografijam v prostoru med Rusijo in daljno Azijo praktično ni sledila.

Tako je bila skozi celo desetletje tudi armenska kinematografija za nas skoraj popolna neznanka. V preteklosti je ta rodila nekaj izjemnih cineastov, ki so z leti postali integralni del svetovne filmske tradicije: od Sergej Parad??anova, do v o??jem cinefilskem krogu enako cenjenega Artavazda Peleshyana, katerega opus sicer ni prav obse??en, zato pa toliko bolj impresiven. V zgodovino filma je nekaj izjemnih posameznikov vpisla tudi armenska filmska diaspora – naprimer Roubena Mamouliana, Atoma Egoyana ter ??ir??emu občinstvu morda manj znanega Yervanta Gianikiana (deluje v paru z italijansko avtorico Angelo Ricci Lucchi), s katerim pa smo se lahko seznanili tudi pri nas. A vsi na??teti so avtorji, ki so ali delovali v ??estdesetih in sedemdesetih letih, medtem ko se za armensko kinematografijo zadnjih dvajsetih let zdi, kakor da je sploh ne bi bilo. Prav zaradi tega so skoraj neprecenljiva srečanja, kakr??nega nam obljublja oto??ka predstavitev zadnjega dela Harutjuna Hačaturjana, ključnega armenskega cineasta sodobnosti.

Ä?eprav gre za na??e prvo srečanje z njim, pa vsekakor nimamo opraviti z mladim avtorjem, temveč s profiliranim cineastom, katerega opus danes obsega sedem kratko, srednje in dolgometra??nih dokumentarnih del ter ??tiri celovečerne filme, ki se gibljejo med fikcijo in dokumentarizmom. Kontinuirano ustvarja od srede osemdesetih let, sprva izključno na področju dokumentarnega filma. Leta 1990 pa predstavi svoje prvo dokumentarno-igrano celovečerno delo, Qamin unaynutyan (Veter pozabe), v katerem se s pesnikom in skladateljem Roubenom Hakhverdianom poda med pripadnike armenske diaspore v svetu. Podobno je zasnovan tudi film Vrnitev v obljubljeno de??elo (Veradardz avetyats yerkir, 1991), le da tu skoraj klasično formo dokumentarnega filma »oku??i« z elementi igranega filma. Hačaturjan nam preko liričnih podob izjemne emotivne silovitosti poda intimno ??tudijo posledic zadnjega genocida nad armenskim prebivalstvom, tistega, ki ga Armenci v drugi polovici osemdesetih do??ivijo v pokrajini Gorski Karabah (»gorski črni vrt«), mejni pokrajini sosednjega Azerbajd??ana. ??e v tem delu je zaznati posebno pozornost, ki jo Hačaturjan namenja spoju avdio in vizualne podobe.

V devetdesetih so ga nemogoče razmere v domači kinematografiji prisilile v mirovanje oziroma v institucionalno re??evanje krize. V tem času posname le igrani celovečerec Verjin kayan (Zadnja postaja, 1994). Nato pa se leta 2003 vrne z izjemnim enournim Dokumentaristom,v katerem nam preko magične črnobele fotografije poda epizodno, skoraj brezdialo??ko zgodbo o popotovanju skupine dokumentaristov po rodni Armeniji, s katero bri??e meje med dokumentarnih in igranim. Hačaturjan prav tako vseskozi kontrastira in spaja nespojljivo, medtem ko v monta??o vna??a ironijo. Dokumentarist je resnično izjemno delo, ki klasični dokumentarec potiska v območje avantgardnih stremljenj.
Podobe pristop je ubral tudi v svoje zadnjem delu, nenavadnem posvetilu vodilnemu armenskemu pesniku 19. in 20. stoletja, Ashughu Jivaniju z naslovom Poeti veradardze (Vrnitev pesnika, 2005). Gre za lirično in vseskozi malce skrivnostno delo, ki nas popelje na irealno popotovanje po moderni Armeniji.

Na nek način ima film dvodelno strukturo: prvi del bi lahko označili za fascinantno ??tudijo ustvarjalnosti, saj sledimo umetniku, kiparju ob njegovem procesu ustvarjanja Jivanijevega kipa; v drugem delu pa v nasprotju s pričakovanjem tega kipa ne posadijo v kako ustanovo ali vrt, temveč ga umetnik sam osebno, natovorjenega na kamionu, popelje na potovanje po Armeniji. Tako je Hačaturjan ujel duha Jivanijeve osebnosti, saj je tudi sam pesnik veljal za vandravca, ki je pohajkoval po de??eli in pel neznancem. Tudi tokrat je Hačaturjan ustvaril fascinatno zvočno podobo, ki je zaznamujejo pesmi z besedili iz Jivanijevih poezij ter Terteryanova vznemirljiva sodobna koralna glasba. Kljub svoji neprisotnosti v kanonu zahodne filmske kritike je Hačaturjan nedvomno eno najpomembnej??ih imen sodobnega dokumentarnega filma.


Pričujoči tekst bo objavljen v prihodnji ??tevilki revije EKRAN, ki se bo osredotočala na prihajajoči festival Kino Otok 3.