za isolacinema.org pi??e Denis ValiÄ
Po tem, ko je sredi osemdesetih onkraj zidu, ki je loÄil Vzhod od Zahoda, naplavilo ??tevilne mojstrovine iz dr??av nekdanjega sovjetskega imperija, k Äemur je pripomogla tedanja politiÄna odjuga, pa smo bili z nastopom devetdesetih ponovno priÄa skoraj popolni ukinitvi dotoka informacij o filmski produkciji teh dr??av.
Res je sicer, da je z vstopom v devetdeseta, ki jih v dr??avah nekdanjega sovjetskega imperija zaznamuje obdobje dru??bene tranzicije, filmska produkcija vsaj v ne-ruskih de??elah skoraj povsem zastala, toda prav tako je res, da je zahodna filmska kritika zavzeteje sledila le nekaterim »modnim« trendom, kakr??en je bil naprimer novi kazahstanski film, medtem ko ostalim kinematografijam v prostoru med Rusijo in daljno Azijo praktiÄno ni sledila.
Tako je bila skozi celo desetletje tudi armenska kinematografija za nas skoraj popolna neznanka. V preteklosti je ta rodila nekaj izjemnih cineastov, ki so z leti postali integralni del svetovne filmske tradicije: od Sergej Parad??anova, do v o??jem cinefilskem krogu enako cenjenega Artavazda Peleshyana, katerega opus sicer ni prav obse??en, zato pa toliko bolj impresiven. V zgodovino filma je nekaj izjemnih posameznikov vpisla tudi armenska filmska diaspora – naprimer Roubena Mamouliana, Atoma Egoyana ter ??ir??emu obÄinstvu morda manj znanega Yervanta Gianikiana (deluje v paru z italijansko avtorico Angelo Ricci Lucchi), s katerim pa smo se lahko seznanili tudi pri nas. A vsi na??teti so avtorji, ki so ali delovali v ??estdesetih in sedemdesetih letih, medtem ko se za armensko kinematografijo zadnjih dvajsetih let zdi, kakor da je sploh ne bi bilo. Prav zaradi tega so skoraj neprecenljiva sreÄanja, kakr??nega nam obljublja oto??ka predstavitev zadnjega dela Harutjuna HaÄaturjana, kljuÄnega armenskega cineasta sodobnosti.
Ä?eprav gre za na??e prvo sreÄanje z njim, pa vsekakor nimamo opraviti z mladim avtorjem, temveÄ s profiliranim cineastom, katerega opus danes obsega sedem kratko, srednje in dolgometra??nih dokumentarnih del ter ??tiri celoveÄerne filme, ki se gibljejo med fikcijo in dokumentarizmom. Kontinuirano ustvarja od srede osemdesetih let, sprva izkljuÄno na podroÄju dokumentarnega filma. Leta 1990 pa predstavi svoje prvo dokumentarno-igrano celoveÄerno delo, Qamin unaynutyan (Veter pozabe), v katerem se s pesnikom in skladateljem Roubenom Hakhverdianom poda med pripadnike armenske diaspore v svetu. Podobno je zasnovan tudi film Vrnitev v obljubljeno de??elo (Veradardz avetyats yerkir, 1991), le da tu skoraj klasiÄno formo dokumentarnega filma »oku??i« z elementi igranega filma. HaÄaturjan nam preko liriÄnih podob izjemne emotivne silovitosti poda intimno ??tudijo posledic zadnjega genocida nad armenskim prebivalstvom, tistega, ki ga Armenci v drugi polovici osemdesetih do??ivijo v pokrajini Gorski Karabah (»gorski Ärni vrt«), mejni pokrajini sosednjega Azerbajd??ana. ??e v tem delu je zaznati posebno pozornost, ki jo HaÄaturjan namenja spoju avdio in vizualne podobe.
V devetdesetih so ga nemogoÄe razmere v domaÄi kinematografiji prisilile v mirovanje oziroma v institucionalno re??evanje krize. V tem Äasu posname le igrani celoveÄerec Verjin kayan (Zadnja postaja, 1994). Nato pa se leta 2003 vrne z izjemnim enournim Dokumentaristom,v katerem nam preko magiÄne Ärnobele fotografije poda epizodno, skoraj brezdialo??ko zgodbo o popotovanju skupine dokumentaristov po rodni Armeniji, s katero bri??e meje med dokumentarnih in igranim. HaÄaturjan prav tako vseskozi kontrastira in spaja nespojljivo, medtem ko v monta??o vna??a ironijo. Dokumentarist je resniÄno izjemno delo, ki klasiÄni dokumentarec potiska v obmoÄje avantgardnih stremljenj.
Podobe pristop je ubral tudi v svoje zadnjem delu, nenavadnem posvetilu vodilnemu armenskemu pesniku 19. in 20. stoletja, Ashughu Jivaniju z naslovom Poeti veradardze (Vrnitev pesnika, 2005). Gre za liriÄno in vseskozi malce skrivnostno delo, ki nas popelje na irealno popotovanje po moderni Armeniji.
Na nek naÄin ima film dvodelno strukturo: prvi del bi lahko oznaÄili za fascinantno ??tudijo ustvarjalnosti, saj sledimo umetniku, kiparju ob njegovem procesu ustvarjanja Jivanijevega kipa; v drugem delu pa v nasprotju s priÄakovanjem tega kipa ne posadijo v kako ustanovo ali vrt, temveÄ ga umetnik sam osebno, natovorjenega na kamionu, popelje na potovanje po Armeniji. Tako je HaÄaturjan ujel duha Jivanijeve osebnosti, saj je tudi sam pesnik veljal za vandravca, ki je pohajkoval po de??eli in pel neznancem. Tudi tokrat je HaÄaturjan ustvaril fascinatno zvoÄno podobo, ki je zaznamujejo pesmi z besedili iz Jivanijevih poezij ter Terteryanova vznemirljiva sodobna koralna glasba. Kljub svoji neprisotnosti v kanonu zahodne filmske kritike je HaÄaturjan nedvomno eno najpomembnej??ih imen sodobnega dokumentarnega filma.
PriÄujoÄi tekst bo objavljen v prihodnji ??tevilki revije EKRAN, ki se bo osredotoÄala na prihajajoÄi festival Kino Otok 3.