Za arhiv.isolacinema.org pi??e Nil Baskar
Babica Lidije Bobrove se premika po tenki ločnici med tragikomično, skorajda brechtovsko dru??beno alegorijo in trdim dru??benim realizmom: v novodobni Rusiji sta tradicionalne vrline ‘ruskega duha’ pohodila povzpetni??tvo in pohlep srednjega razreda.
?e huje, poleg vulgarnega ča??čenja materialnega Rusija trpi tudi za kolektivno amnezijo: ne le da se babica, heroj Stalingrada, ne znajde v novem svetu paranoičnega srednjega razreda, ki se zapira v otočke bogastva in blaginja, babico so pozabili in odvrgli celo njeni najbli??ji sorodniki, ki jih je vzredila, vzgojila in vselej predano ljubila. V splo??nem planu Babice je torej tranzicijska povest, ki jo v manj dramatični obliki poznamo tudi sami – ‘demokracija’, ki je zamenjala ‘diktaturo’, je padla na izpitu socialne enakopravnosti in pravičnosti, zato se mali človek rad spominja časov, ko je za dostojno ??ivljenje moral trpeti kratenje dr??avljanskih svobo??čin.
K sreči se Bobrova zaveda vseh pasti nostalgičnega zrenja v preteklost – sentimentalizma, generalizacij ter pokroviteljstva in iz povesti na ključnih mestih prikliče njen najbolj bistven humanistični potencial, eksistencialno dramo odslu??enega človeka, obsojenega na pozabo in poni??anja.