pla??a

walden, 28/05/2004 v kategoriji novice

festivalski dnevnik pi??e nikolai jeffs

nik jeffs, festivalski kronik

Vsi hvalijo lokalne primorske medije, če?? kako dobro pokrivajo festival. Nad nacionalnimi se pa vsi zgra??ajo. Programski svetovalec Koen van Daele priznava, kako mu listanje nekaterih slovenskih dnevnikov redno pokvari sicer sončna jutra. Npr.: v Izoli se je mudil Cannesu nagrajeni Apichatpong Weerasethakul, pa se je komaj kdo izven festivalskih krogov zmenil zanj. Nil Baskar in Jurij Meden imata teorijo, da je to zato, ker ni Američan, ni bel, ni jasno ali je iz Tajske, Tajvana ali Tunguzije. Povrh vseega ima pa ??e te??ko izgovorljivo ime. Ä?e bi se po teh ulicah tu namesto res ‘trdih’ Jana Cvitkoviča in Mike Kaurism?¤kija lahkotno sprehajal Quentin Tarantino, bi bil ??e razgrabljen …Ironija je očitna: slovenska, natančneje ljubljanska kulturna elita se pogostoma prito??uje, kako je Slovenija neprepoznavna in marginalizirana. A ob soočenju z drugimi pa sama večkrat proizvaja prav tiste obrazce brezbri??nosti, ignorance, če ne odkritega rasizma, ki velikokrat določajo ??ir??e mesto, ki ga ima Slovenija v svetu. Slovenci so tschuschi, čefurji pač. A periferno mestece, kot je Ljubljana, prav veselo poskoči, če lahko zaigra na karto velike metropole, ki ji ni pomembno vedeti, kaj se dogaja po odročnih pokrajinah, kjer se nahaja primitivni plebs.
Prav skozi to prizmo z velikimi podočnjaki gledam dana??njo bero, ki ji ritem dajejo zelo sladkane dvojne kave: osnovno izhodi??če filmov kot so Ä?akajoč na srečo, Drobne sne??inke ter Babica je stanje dru??benih periferij znotraj globalne periferije same.
Pa ??e nekaj drugega se temu pridru??uje - v teoriji je ‘neizrečeno’ nekega kulturnega teksta tisto mesto, okoli katerega je spletena njegova ideologija. Vzemimo primer iz popularne evroatlanske kulture. Batman se res bori proti kriminalu, je torej pravičnik, v svojem civilnem ??ivljenju pa je uglajeni bogata??. Neizrečeno dejstvo njegove zgodbe je, da ??ivi na račun izkori??čanja drugih in pomaga vzdr??evati nepravičen dru??beni red.
Film, kakr??en je Drobne sne??inke Iranca Ali-Reze Aminija, nam pomaga razumeti, da je ‘neizrečeno’ lahko tudi subverzivno oziroma utopično. Na Iran gledamo kot na fundamentalistično dru??bo, kjer religija obvladuje vso dr??avo, politiko ter vsakdanje ??ivljenje samo. To sicer ni nič drugega kot samo izraz globokih notranjih hotenj sicer predmodernih orientalcev.
Toda v Drobnih sne??inkah islama sploh ni, je neizrečeno tega filma. Revni rudarji, ki so se zna??li dobesedno bogu za hrbtom, nimajo nikakr??nega verskega ??ivljenja. Najbli??ja tovrstna referenca je drobec glasbenega spota nekega pakistanskega filma, ki si ga ogledajo na tv in ki čestita za verski praznik Eid. Svet ljudi, ki naseljujejo Drobne sne??inke, je predvsem sekularen. Prav ta podoba pa ru??i na??e la??ne predpostavke o iranski dru??bi in njenih ljudeh.
V kinu ne morem pobegniti pred samim seboj. Ko gledam Babico, za katero ne ??eli skrbeti nihče od sorodnikov, se spomnim, kako sem nedavno negoval svojo na smrt bolno mati. Tudi zato po predstavi hitim k svetilniku, kjer sem DJ večera. Kontrast postmodernega plemena, ki se tam zbira: platno, kjer se predvajajo video filmi ter zaliv, kjer se v ospredju svetlika Koper, v odzadju pa ble??či Trst, je vreden kak??nega J.G. Ballarda ali Alexa Garlanda. Tu si je včeraj podajal frisbi senegalski re??iser Moussa Sene Absa, danes ple??e na latino jazz. Večer se konča ob ??tirih zjutraj z popolnim soundtrackom - A Love Supreme Johna Coltranea.