za festival pi??e Olaf M??ller
Fascinantno je opazovati, kako so vojne in krize devetdesetih let prej??njega stoletja, ki so Jugoslavijo spet razbile na pe??Äico dr??av, vplivale na filmske ustvarjalce te biv??e veÄnarodne dr??ave: od dobiÄkarjev do upornikov, vsi so bili na delu s svojimi kamerami.
Najbolj presenetljiv, vsaj med zanimivimi oziroma mednarodno znanimi re??iserji, je bil razvoj Gorana MarkoviÄ?a. EklektiÄnost njegovih filmov ter obenem populizem ne dopu??Äata preprostih zakljuÄkov o njegovem odnosu do stvari; dosledna svojeglavost njegovega ustvarjanja, kot i??ÄoÄe brezdomstvo du??e njegovih protagonistov, pusti slutiti, da spremembe pu??Äajo sledi. Kako globoke so, je seveda presenetljivo: tak??nega razkurjenega ritja po blatu, kakr??en je Kordon, od MarkoviÄ?a najverjetneje ni priÄakoval nihÄe.
Kordon se je navsezadnje razvil iz MarkoviÄ?evih dveh prej??njih del: teve dokumentarca Ponoreli ljudje (1997), neke vrste dopolnila ??ilnikovega filma Do jajc, ki je nastal v istem letu, ter filmskega eseja Srbija, leto niÄ (2001), v katerem posku??a poroÄati o svojem obna??anju v zadnjih letih, o svoji sokrivdi, in Äe je kdo ob tem sploh lahko nedol??en, zlasti tako izpostavljena osebnost kot je on sam, uspe??en filmar, Äigar star??a sta bila zvezdi jugoslovanskega filma. Pri Kordonu je videti, kot bi se MarkoviÄ? spet moral pribli??ati igranem filmu, da bi lahko stopil izven realnosti njegove biti ter oblikoval fabulo.
PreveÄ daleÄ od realnosti zgodbe MarkoviÄ? tako ni hotel iti: Kordon se zaÄne s podobami iz dokumentarca Ponoreli ljudje. Vrti se okrog vpra??anja, kdo so ti ljudje, ki so tolkli po svojih rojakih, v primeru filma Ponoreli ljudje povsem konkretno v nekaterih prizorih po snemalcu. Odgovor na to je precej strahoten in zelo resniÄen: vsakdo, ki lahko uboga in si to predvsem ??eli. MarkoviÄ je svoj posebni policijski oddelek zavestno opremil s popolnoma nasprotujoÄimi si tipi, od starega funkcionarja preko kmetiÄa vse do simpatizerja z demonstranti (MarkoviÄ?ev naÄin dela z jeziki, dia- in sociolekti, je briljanten). NiÄ ne zdru??uje teh ljudi, ki si nenehno skaÄejo v lase, razen dveh lastnosti: v vseh je prisotna nagnjenost k nasilju ter zasvojenost z avtoriteto. Vpra??anje, koliko sta ta dva momenta soodvisna, ostaja odprto, tako kot se MarkoviÄ? odpoveduje komentarju latentne mizoginije protagonistov. Ironija, ironija: odliÄen primer filma o ljudeh na delu, ki se giblje med Samom Fullerjem in Howardom Hawksom, se izka??e tudi kot dekonstrukcija nazora o svetu, na katerem ta film temelji.
Kordon je popoln praktiÄno do zadnjega detajla - in ??e tisti, morda nedovr??eni, so pomenljivi: ko stopi v sliko zunanji svet, postane film vse bolj majav, ampak mogoÄe le zato, ker je zamajan svet teh figur? - podobno je tudi na zaÄetku, ko mladi snemalec fuka (lepo, kavs v kaosu, ampak tukaj malo… preveÄ) s srÄkano hÄerko vodje posebnega oddelka (kar izvemo kasneje); pozneje, ko nas ti prizori, ki so sprva delovali kot nakljuÄni, zaÄnejo dohajati, ta moment zgodbe deluje malo preveÄ nameren spriÄo hladnokrvnosti, toka Äiste briljantnosti, s katero MarkoviÄ? film sicer pospe??uje, toda zraven opazuje svoje like in njihovo delo z natanÄno dramatizacijo . Ti detajli delujejo kot preostanki iz njegovih prej??njih filmov, njegovega starega ??ivljenja, od katerega se ne ??eli povsem loÄiti, zaradi Äesar je spet dobro, da so tam, saj tej resniÄni mojstrovini podarijo doloÄeno dozo robatosti.