za isolacinema.org pi??e Vasja BibiÄ
foto © Crossing Europe
Ob razglasitvi glavne nagrade na drugem mednarodnem festivalu Crossing Europe Linzu ni manjkalo zaÄudenih in osuplih pogledov ??tevilnih gostov in novinarjev, glede na ??tevilo obiskovalcev, ki je zapustilo dvorano ??e pred koncem (prvonagrajenega) filma, pa je odloÄitev ??irije verjetno podobno dvoumno odmevala tudi med publiko. Toda dejstvo, da je prejel nagrado vi??ini 10.000 Eurov film DEMI-TARIF, ni bila kak??na obiÄajna ??irijska spletka pod vplivom ??efov festivala, producentov ali publike.
??irija je z odloÄitvijo za najbolj radikalen in ??ir??o publiko te??ko gledljiv film tekmovalnega programa podÄrtala pogumen koncept lin??kega festivala, enega redkih »manj??ih« festivalov, ki ve kaj hoÄe ??e po svoji drugi izvedbi. CROSSING EUROPE namreÄ predstavlja skrbno izbrano selekcijo filmov (predvsem mlaj??ih avtorjev) , ki filmski izraz pojmuje inovativno in ??irijo polje filmskega jezika hkrati pa se brezkompromisno lotevajo socialno politiÄnega konteksta, iz katerega izhajajo.
63 minutni DEMI-TARIF, celoveÄerni prvenec francoske igralke (med drugim A TOUT DA SUITE, Benoit Jacquot) Isild Le Besco bi lahko bil »film o zavr??enih in pozabljenih otrocih«: prikazuje tri otroke med sedmim in devetim letom starosti, ki ??ivijo v velemestu (Pariz) popolnoma sami in brez podpore ne le star??ev temveÄ tudi preostalega sveta. Najpogosteje se tak nastavek zgodbe izrodi v globokoumno in psihologizirano dramo o
za »nedol??ne« otroke pogubnih posledicah pomanjkljive vzgoje star??ev in nezadostne skrbi ??ir??e dru??be.
Toda v DEMI-TARIF so tako star??i kot dru??ba popolnoma odsotni, »izgubljeni« otroci noÄejo zavetja, noÄejo, da bi kdorkoli izvedel, da ??ivijo sami in jim odvzel to svobodo. Odrasli so le del pravcatega teatra otro??kega prikrivanja in skrivanja, njihove igre s popolno samostojnostjo in svobodo. Za potrebe tega teatra redno hodijo celo v ??olo, ko pa jih kdo povpra??a po star??ih, hladnokrvno odgovorijo da jih trenutno ni doma. Toda ta igra svobode je kruta: v trgovini morajo krasti hrano, na podzemno se morajo ??vercati, beraÄenje je njihova slu??ba, v kino pa hodijo zato, ker doma nimajo kurjave.
Ti otroci, Kolia, Lila in Cindy razumejo svoje ??ivljenje kot veliko skrivalnico, v kateri lahko ostanejo svobodni le v svoji mali vojni proti svetu, imenovanem »realnost za pol cene«.
Ä?eprav je bila film posnet po vnaprej napisanem scenariju (triindvajsetlenta Isild le Besco ga je napisala pri ??estnajstih), se zdi, kot da so se ustvarjalci filma poplnoma prepustili otro??kemu gibanju in akciji. Nemara so imeli tudi nekaj sreÄe, da vseh sedem let nihÄe od producentov ne glede na pomemben igralski status Le Bescove v Franciji ni hotel sprejeti projekta. Kot njeni otroci je Le Bescova vzela usodo v svoje roke. Film je posnela praktiÄno doma, starej??i brat je tekal s kamero, mlaj??i je igral, mama pa je bila producentka. Le Bescova je film sama tudi zmontirala.
Pravzaprav je DEMI-TARIF Äetrti otrok lastnega filma: ekstatiÄna kamera, ki multiplicira neulovljivost otrok, nesimetriÄni monta??ni rezi, hrupni zvoki, ki se izmenjujejo s ti??ino, ciniÄna a tudi melanholiÄna off pripoved protagonistov pome??ana s smehom in jokom, skratka vsa uporabljena filmska sredstva nenehno komunicirajo z glavnimi protagonisti in njihovo akcijo, begom, stresom, trenutkom umiritve. Rezultat je film, ki podira dosedanje meje filmskih izrazov z redko videno, skoraj fiziÄno, materialno prezenco in moÄjo, ki je hkrati veÄ kot ??ivljenje in veÄ kot film, kakr??nega smo vajeni.
Za ??e veÄji uÄinek materialnosti, »sve??ine in hkratne nujnosti« svojega filma pa je Le Bescova poskrbela ??e za edinstven »director’s cut«: ker po prvi projekciji in pogovoru z obÄinstvom v Linzu ni bila veÄ zadovoljna z zaÄetkom in koncem filma, je velela operatorju le-ta kar odrezati. Ker sem videl to drugo verzijo, niti ne vem kak??en je bil zaÄetek in konec filma, pa tudi najavne in odjavne ??pice ni bilo veÄ.
Naj zakljuÄim to poroÄilo iz Linza z besedami Chrisa Markerja;«Ko smo prviÄ gledali DO ZADNJEGA DIHA, je bilo sporoÄilo pribli??no tak??no:’Karkoli je to, kar smo pravkar gledali, tega ??e nikoli nismo videli na filmskem platnu’. Od takrat sem obÄudoval veliko Äudovitih inovativnih filmov, toda nikoli veÄ nisem imel tako fiziÄnega obÄutka sve??ine in hkratne nujnosti, vse do DEMI-TARIF«.