Nevidni ljudje
Marcel ?�tefančič ml. je celoten filmski program leto??njega festivala strnil v skupni imenovalec: nevidni ljudje. To so ljudje, ki jih spregleda celo televizija, pravi. Toda temu je treba dodati, da televizija po svoji naravi vselej spregleda človeka, tudi ko mu namenja veliko prostora. ??al se to vse bolj pogosto dogaja tudi filmu.
Oto??ki filmi torej opazijo ljudi in jih naredijo opazne. Veseli smo, da to tako zlahka, kot bi bilo samoumevno, opazijo tudi drugi. Ognjeviti Tasuma, ki se bori za svojo pokojnino in va??ki mlin, ni le lik borca za pravico, ??ivi spomenik, propagandna figura klica k sočutju, v pripovedi Kolla Daniela Sanouja je človek s posebnostmi, ki sestavljajo njegov vsakdan, podobno kot pri Cervantesu Don Kihot. Film ni su??enj njegove člove??ke drame, ampak opazovalec njegovega bitja. Bolj kot kaj se mu dogaja, ga zanima, kak??en je, kdo je. Samo na ta način lahko postane človek zares viden. Enako velja za njegovo stanovsko kolegico v argentinskem filmu Slu??kinja, v katerem Jorge Gaggero skrbno, kot član dru??ine, spremlja spreminjajoč odnos med hi??no gospodinjo in propadajočo gospodarico.
Nevidni ljudje so tako vsakdanji, v filmu pa skoraj obvezno postanejo čudni ljudje. Filmska iluzija jih te??ko sprejema. Filmski producenti, varuhi iluzije, predvsem iluzije, da njihovi filmi prodajajo resničnost, skrbno pazijo, da nevidni ljudje ne zaidejo v njihove izdelke. Sijajno komedijo je na to temo ??e v čb dobi posnel Preston Sturges – Sullivanova potovanja. Navadno so prepu??čeni dokumentarnemu ali neigranemu filmu, ta pa v zadnjih letih bele??i ponovno rast zanimanja.
�?udni ljudje postajajo vidni v filmih Petra Mettlerja (Hazarderji, Bogovi in LSD), Luisa Ortege (Monoblok), Kojija Wakamatsuja (Kolesarska kronika), Williama E. Jonesa (Je res tako čudno?) in tudi Matthewa Barneyja (Ovira za risanje ??t.9). Ko jih v miru in pozornosti, s katerima nas obdajo njihovi ustvarjalci, opazujemo, nam čudni ljudje počasi postanejo vsakdanji.
