Afrique
za Kino Otok pi??e Helmut Groschup
iz nem??čine prevedla Anja Naglič
Afri??ko filmsko ustvarjanje se pogosto enači kar z ustvarjanjem v Maliju, Senegalu in Burkini Faso, res pa je, da iz teh dr??av prihaja veliko sijajnih re??iserjev; omenimo jih le nekaj: Djibril Diop Mamb??ty iz Dakarja, Souleyman Ciss?? iz Bamaka in Idrissa Ou??draogo iz Ouagadougouja. Kinematografija teh de??el je usmerjena k tradicijam, ki so nastale skozi kolonialni razvoj. Po eni strani je kritična, po drugi pa konformistična. Konformizem ni prostovoljen, temveč je nujen zaradi ekonomskih pogojev. Kdor govori o filmu, mora govoriti o tr??nih in produkcijskih pogojih.
Kolonialne sile so povsod pustile svoje sledi – tako v estetskem kot v proračunskem pogledu. V Afriki ni neodvisnega filma, kot ga tu in tam najdemo v ZDA ali Evropi. Filmski ustvarjalci so preveč ujeti v produkcijske pogoje nacionalnih kinematografij – kar v določeni meri velja tudi za Latinsko Ameriko – in deloma so se, da bi dokončali svoje filme, preveč ukvarjali z ??eljami evropskih in severnoameri??kih koproducentov. Ti odnosi odvisnosti so pogosto globoko vtisnjeni v vsebinske podrobnosti filmov. Naj gre za priklanjanje samopa??nim dr??avnikom, kot je Blaise Compaor??, ali za vsebinsko dobrikanje evropskim razvojnim projektom in teorijam, na katerih ti projekti temeljijo.
Zgoraj omenjeni re??iserji so izjeme; vsi trije so do dna du??e Afričani v pravem pomenu besede, ki je dala ime največjemu afri??kemu filmskemu festivalu: Fespaco je panafri??ki filmski festival. Ou??draogovi in Ciss??jevi poskusi, da kot frankofonska filmska ustvarjalca snemata filme z ju??noafri??ko tematiko, niso bili uspe??ni; kot ??e prav posebej tuj je bil, denimo, v Evropi sprejet Ciss??jev Waati. Mamb??ty je primer zase, brez posebnih predhodnikov in brez opaznih naslednikov. Njegova kratka filma Le Franc in La petite vendeuse de soleil sta mojstrovini, ki jima – ne le v Afriki – ni najti para. Toliko vsega, kot lahko v teh dveh filmih vidimo o Afriki, na eni sami bienalni festivalski izdaji v Ouagadougouju ne moremo.
Obstajajo dr??ave na obrobju zahodnoafri??ke filmske produkcije in k njim spada Slonoko??čena obala, ki je bila prvotno tesno povezana s podsaharskimi de??elami, od začetka dr??avljanske vojne pa je obstranka. Zdi se, da so časi, ko je Roger Gnoan M’Bala prejel nagrado ??talon de Yennenga (za film Au nom du Christ iz leta 1993), dokončno mimo. To je razvidno ??e iz Fespacove politike vabil. Obe dr??avi sta ob sporih zaradi kolonialnega nasledstva druga drugi prekri??ali načrte, si skočili v lase. Burkina Faso ima – kot zgledna prejemnica mednarodne pomoči za razvoj – predsednika, ki se pogumno bori za kinematografijo (predvsem za francosko govorečo, odvisno); predsednik ju??ne sosede pa je v Evropi, zlasti v Franciji, padel v nemilost, toda tudi on je pobudnik filma, predvsem njegove kratke oblike, ustanovil pa je Mednarodni festival kratkega filma v Abidjanu, ki ga vodi Hanny Tchelley in ki se na dve leti izmenjuje s Fespacom.
Da bi ponudili tudi majhno protiute?? vplivom Fespaca, smo letos v Izolo in Innsbruck povabili oba glavna protagonista abidjanskega filmskega dogajanja. Kooperativ-A bo tako prikazala tudi M’Balov Adanggaman – film, ki na afri??ki sceni evropske provenience ni do??ivel uspeha in ki očara s svojo odkritostjo v odnosu do puhlic o postkolonialnem razvoju. Redko kateri afri??ki film je v sami Afriki, pa tudi pri evropskih poznavalcih, naletel na tako velik odpor; prikazali ga bomo z zavestjo, da tega odpora ne moremo zlomiti. ?�vicarska Amka Films Productions je ta film sofinancirala, za izjemno fotografijo pa je zaslu??en al??irski snemalec Mohammed Soudani; film ima v sebi nekaj hollywoodskega, a je obenem neodvisen, in to je za afri??ki film posebnost. Tudi Mohammed Soudani bo navzoč tako v Izoli kot v Innsbrucku; Soudani je borec za strategije, za katere si ta dva majhna festivala prizadevata. Ne gre pač samo za podeljevanje nagrad, za čast, za rdeče preproge; gre tudi za razvijanje skupnih idej. Preveč majhnih filmskih festivalov je kopija velikih, morda iz istih razlogov, zaradi katerih nosi afri??ki film komaj kaj potez neodvisnega filma.
Upamo, da bomo s predstavitvijo M’Balovih filmov in prek razgovora z igralko in filmsko producentko Hanny Tchelley uspeli nakazati tudi novo usmeritev afri??kega filmskega ustvarjanja. Zdaj je tudi v Afriki vedno več ??ensk, ki ne odločajo samo pred kamero, temveč tudi za njo. Pri??la bo mlada generacija, ki bo onstran poslanstva verskih skupnosti in paternalističnih idej razvojnih pomočnikov v afri??ke kinematografe prinesla barvo, in v Afriki bodo – ravno s pogumno osvoboditvijo od postkolonialne arogance – znova za??iveli kinematografi; to s prevzemom Kina Burkine v Ouagadougouju dokazuje Idrissa Ou??draogo in to dokazujejo tudi filmi Abderrahmaneja Sissakoja – doyena laicističnega filma v Afriki. Afrika pač ni zgolj črna, ampak je tudi pisana.
