SUBSAHARSKA KINEMATOGRAFIJA
za isolacinema.org pi??e Sarah Lunaček
Od dne, ko so se gledalci prvič lahko čudili filmskim podobam v kino dvoranah, je moralo preteči osemin??estdeset let, da jim lahko dodamo letnico nastanka prvega afri??kega filma. Zanj velja Borom Sarret (1963) Ousmaneja Sembeneja, ki skozi dan voznika vprege prikazuje te??avno situacijo postkolonialnega malega človeka in krivičnosti moderne afri??ke dru??be.
Francoska vlada je, da bi se zavarovala pred proti kolonialnimi idejami izdala Lavalov dekret, s katerim je prepovedovala snemanje Afričanom v Afriki - tako je bil Senegalec Paulin Soumarou Veyra leta 1955 prisiljen kot prvi Afričan snemati v Parizu. ?�ele po neodvisnosti prvih afri??kih dr??av je Francija spremenila strategijo, najprej ponudila monta??o in po??iljanje filmskih novic, in preko Ministrstva za sodelovanje predvidela tudi Bureau du cin??ma, katerega namen je bil nuditi oporo pri realizaciji umetni??kega potenciala mladih afri??kih filmskih ustvarjalcev. Pomoč je bila sicer tanko odmerjena, največkrat v obliki ponudbe monta??e, vseeno pa so prav preko Bureau-ja z veliko neogibno potrebne vztrajnosti in predanosti mladi re??iserji realizirali svoje prve projekte, med njimi Momar Thiam iz Senegala, Moustapha Alassane in Oumarou Ganda iz Nigra, Timit?? Bassori in D??sir?? Ecar?? iz Slonoko??čene obale, Jean Piere Dikongue-Pipa iz Kameruna…
V Tanzaniji, Gani in Nigeriji, ki so bile pod britansko nadvlado, so v proces snemanja vključili tudi domačine, in celo postprodukcija je potekala na terenu. Toda Afričani so se povzpeli največ do tehnikov, ideja v ozadju filmov namenjenih vzgoji in izobra??evanju podlo??nikov pa je bila, da je zahodna filmska govorica za Afričane prezahtevna, zato potrebujejo prilagojeno izvedbo. Po neodvisnosti se britanska vlada ni več zanimala za filmske ambicije svojih nekdanjih subjektov. V Nigeriji, na primer, je ostalo nekaj infrastrukture za produkcijo informativnih oddaj, kdor je ??elel posneti igrani film pa se je moral znajti po svoje. Ola Balogun je odkril formulo prenosa popularnega jorubskega gledali??ča na filmsko platno s čemer je do??ivel nesluten komercialni uspeh.
Največja te??ava po neodvisnosti je bilo samostojno financiranje produkcije filmov, medtem ko so distribucijo ??e vedno obvladovali tuji distributerji. Afri??ka platna so zasedali ameri??ki, azijski in evropski filmi prete??no B produkcije. Zato so se afri??ki filmarji organizirali v Federation Panafricaine des Cineastes, FEPACI, v okviru katerega so oblikovali svoje zahteve po popolni dekolonizaciji, tako ekonomski kot ideolo??ki. Pritisk na afri??ke vlade po nadzoru nad prikazovanjem filmov in oblikovanju skladov za financiranje filmske produkcije je bil le deloma uspe??en; ustanovljeni so bili nacionalni filmski centri, poskusili so s skupno frankofono organizacijo za distribucijo in produkcijo, uveljavil se je Panafri??ki filmski festival FESPACO v Ouagadouguju (Burkina Faso). Ponekod v dr??avah, ki so kmalu ustanovile televizijske hi??e, so filmarji sodelovali z njimi. Socialistične vlade so si prizadevale za nacionalizacijo distribucije, ki pa spričo bojkota monopolnih distributerjev ni povsem uspela. Izkazalo se je tudi, da se ideje filmarjev niso nujno ujemale z interesi posameznih vlad.
Poudarek je bil na zagotavljanju podob Afrike za Afričane kot jo vidijo Afričani. Re??iserji so hoteli prikazati afri??ke realnosti in sodelovati pri oblikovanju nacionalnih in afri??ke identitete. V iskanju lastne estetike so se opirali na afri??ke tradicije pripovedni??tva, ??e pomembneje pa je bilo, da je forma podpirala dru??beno kritično sporočilnost filma. Izrazito svojski pristop iz??areva iz filmov Djibril Diop Mambetyja. Hondo je v Soleil O kola??iral izkustvo izseljenstva in rasizma, Ciss?? je v Baari napadel slab polo??aj delavstva v Maliju, Sembene je v Xali sme??il novopečeno bur??uazijo, Safi Faye je v Kaddu beykat bele??ila rev??čino kmetov zaradi monokultur, če jih omenimo le nekaj. Tematike prvih filmov so razgaljale sodobno Afriko, tako problematičnost nekaterih tradicij (kot so poligamija, kastni sistem, prisilne poroke, dvoličnost religije), kot te??ave, ki jih povzročajo korupcija, birokracija, materializem, diktatorski re??imi, razcep med mestom in pode??eljem…
Tem temam se je kmalu pridru??ilo oziranje v preteklost, a ne le v smislu iskanja izgubljene starodavne Afrike in njenih vrednot, ampak pogosto kot alegorija nasprotij v sedanjosti. Nekaj filmov je osvetljevalo posamezna grozodejstva iz časa kolonizacije. V portugalskih kolonijah, kjer se je v sedemdesetih ??e vedno bil boj za neodvisnost, so mednarodne ekipe snemale gverilske revolucionarne filme.
V osemdesetih je mlada generacija re??iserjev prenesla te??i??če zahtev na zagotavljanje sredstev iz privatnega sektorja v Afriki in koprodukcije, afri??ki filmi so prejeli nagrade v Cannesu in Berlinu. V devetdesetih so začeli sodelovati tudi z evropskimi televizijami. V Nigeriji in Gani se je na podlagi podjetni??tva razcvetela video produkcija, ki je končno neodvisna od tujega kapitala in kvalitativno zelo raznolika: čeprav prevladuje posnemanje akcionerjev, televizijskih solzavk in sit-komov ne moremo zanikati prisotnosti sodobnih problematik, prenosa tradicij in včasih tudi avtorskih prese??kov. Prav skupen ogled videov je afri??kim gledalcem danes najbolj dostopen, saj so razen v času FESPACO-ja afri??ki filmi v kino dvoranah ??e vedno redkost.
Preberite si ??e:
- Glasba velikih zgodb, pi??e Gabriele Babnik
- 19. Panafri??ki filmski in televizijski festival Fespaco, pi??e Igor Prassel
