ABC Kiarostami
pripravila Nika Bohinc
In je res pri??el, na?? Abbas Kiarostami. Tistega lepega četrtka, v gori??ko Hi??o filma. Eden največjih avtorjev na??ega časa. Poet, filozof, slikar, fotograf, vse to in ??e kaj. Najprej je bil zadr??an, ??ele ko je začel govoriti o svojih filmih in umetnosti, je zid nedostopnosti padel. Po novinarski konferenci se je pogovarjal z občinstvom, posedel med radovedne??i in občudovalci na dvori??ču ter zvečer na gradu prejel nagrado Amidei za svoj opus.
V Gorici in okolici ostaja ??e nekaj dni – rad bi si ogledal Trst, se sprehodil po Rilkejevi stezi v Devinu; v scenariju, ki ga pi??e, si bo namreč sposodil enega pesnikovih verzov.
Na novinarski konferenci in tudi kasneje, za mizo ob vodi in cigaretah, med pahljanjem s programskim listom, ki je laj??alo celo za Iranca komajda ??e znosno vročino, je bilo izrečeno veliko besed. Nekaj jih je pred vami.
O praznih mestih v filmski pripovedi.
»Prazen prostor tako v mojih filmih kot tudi v fotografijah predpostavlja prisotnost gledalca. Umetni??ko delo ni le od tistega, ki ga ustvarja. Domi??ljija gledalca je včasih bolj ??iva kot ustvarjalčeva. Zato gledalcu hočem dati mo??nost, da sam dopolnjuje film in si ustvarja svojo, svobodno idejo o njem. Na podoben način kot opazuje in do??ivlja slikarstvo.«
O raziskovanju meje med realnostjo in fikcijo v filmu.
»Snemanje filmov je moj način radovednosti, moje iskanje resnice. Res ne vem, če se sploh lahko prikopljemo do nje. A ta radovednost je v vsakem izmed nas, včasih so ‘običajni’ ljudje celo bolj radovedni kot tisti, ki to počnejo ‘poklicno’. Nikoli ne moremo biti gotovi, da nekoga ali nekaj zares poznamo. To je dobro, ker nas sili k spoznavanju, iskanju, pa čeprav resnica ne bo nikoli popolna.«
O snemanju filmov brez scenarija in igralcih.
»Ko snemam dialog, so vse besede rezultat mojega dela z igralci. Z njimi pre??ivim veliko časa in vem, kaj lahko od njih zahtevam. �?e bi svoje igralce, ki so praviloma natur??čiki, silil k temu, da izhajajo iz scenarija, bi se počutili kot v ??oli. Brez scenarija pa so pred kamero zelo svobodni, pustim jim, da so naravni. V zadnjih časih mi ni več treba reči niti ‘Akcija!’.«
O filmu kot govorici podob in odnosu do besed.
»Pri dialogu in podobi gre za dva različna koncepta, odnos med njima pa vendar pritegne gledalca. Nobena slika ne more nadomestiti dialoga, saj ta deluje tudi, če imate zaprte oči. Lahko povem tudi takole: imam prijatelja, ki ima ??eno in ta se mi večkrat prito??uje, da ji mo?? nikoli ne reče, da jo ljubi. Jaz ji odgovarjam, da ji to ka??e in ??eli povedati na vse druge mo??ne načine.«
O otro??kih očeh.
»Naredil sem veliko filmov o otrocih in za otroke, ko so bili moji ??e majhni. Bilo so tesna povezava med mojim poklicem in osebnim ??ivljenjem. Od otrok sem se veliko naučil in danes, ko sem re??iser, si ??elim, da bi gledal z otro??kimi očmi. To je zelo te??ko. �?eprav nihče ne more biti preveč oddaljen od svojega otro??tva; spomin ostane in se s časom obarva. V mojih filmih je del mojega otro??tva.«
O nasvetih, ki jih daje mladim ??tudentom filma.
»Te??ko je dajati nasvete, vsak mora slediti svoji notranjosti. Edini moj nasvet je ta, naj snemajo filme o svojih prijateljih. �?eprav smo zaljubljeni v filme drugih re??iserjev, jih ne moremo posnemati, izhajati moramo iz tega, kar nas obdaja. Bli??nji je lahko subjekt za na?? film. Kot pravijo arhitekti: zgradite si hi??o iz tega, kar je v va??i okolici: če ste v gozdu, iz lesa, če ste v hribih, iz kamna.«
O tem, da nekoč ni maral hoditi v kino in gledati filmov.
»To sem rekel veliko časa nazaj, zdaj razmi??ljam drugače. Moram pa priznati, da vedno, ko gre?? v kino, tvega??, da ne bo?? videl tega, kar si pričakoval. Danes gledam več filmov, a ??e zmeraj premalo. S tem izgubim veliko lepih, izognem pa se tudi slabim.«
O odnosu do televizije.
»Nimam nobenega predsodka do televizije, vendar se je od moje mladosti zelo spremenila. Ko ima medij na izbiro petsto različnih programov, mu je zelo te??ko zaupati, nemogoče je imeti oseben odnos. Televizije zato ne morem gledati, doma je nimamo. Ima pa jo moja mama in kadar pridem na obisk, ves čas skačem po različnih programih. Ne morem se ustaviti.«
O svetu reklam, iz katerega je prestopil k filmu.
»Razlika med reklamo in mojimi filmi je sicer velika, zato si ljudje te??ko predstavljajo, da prihajam iz tega sveta. Vsekakor so bile v mojih časih reklame precej dalj??e. S filmom jih dru??i nuja, da pritegnejo gledalčevo pozornost. To mi v filmih ne uspeva vedno, zato izgubljam gledalce, ki nimajo veliko potrpljenja. Za ??tudente filma je reklama izjemno koristna izku??nja; kratek čas, ki ga ima?? na razpolago, te sili, da da?? od sebe vse najbolj??e.«
O omnibusu Tickets, ki so ga naredili z Olmijem in Loachem.
»Vsak re??iser je delal svojo epizodo, skupna sta nam bila le kraj snemanja in ideja potovanja. Na začetku smo si zamislili, da bo ??lo za en film, delo in prepletanje treh avtorjev. Vendar je to seveda nemogoče, vsak ima svoj slog in svoj način dela. Iz tega sem se naučil, da vsak re??iser lahko dela le sam. Gre za tri medsebojno zelo različne eipzode, Olmijeva je ravno to, kar sem od njega pričakoval – vanj sem se zaljubil, ko sem prvič videl njegov Il Posto (Slu??ba). In epizode, ki jo je naredil Ken Loach, zagrizen kritik dru??be, ne bi mogel posneti noben drug re??iser.«
O cenzuri.
»Zadnji film, ki so ga uradno predvajali v Iranu, je bil Okus če??nje. Vendar moderna tehnologija omogoča, da so tudi moje kasnej??e filme lahko videli vsi, ki jih zanimajo. Cenzura danes ne obstaja več – ravno zaradi tehnologije. Je pa raz??irjenost tehnologije hud udarec za kino, zlasti iz ekonomskega vidika.«
O tem, ali lahko filmi spreminjajo svet in re??ujejo svetovne konflikte.
»�?e bi odgovoril z ja, bi bil idiot. �?e bi odgovoril z ne, bi bil obupan. Zato: ja in ne. Ne in ja.«
