Pogovor z Ano Poliak
pogovarjal se je Denis Valič
foto © Jo??e Rehberger Ogrin
Omenila ste, da sta s sodelavcem Willijem Behnischem pričela pisati scenarij za film Usoda vulkana izhajajoč iz podobe mo??kega v ognju. Gre za kak??no konkretno ali povsem abstraktno podobo?
Konkretno, za podobo iz filma Nostalgija Andreja Tarkovskega. Tam se mo??ki polije z bencinom in za??ge. Zdelo se nama je, da ta podoba povzema oziroma sintetizira občutje, ki sva ga imela o Argentini. Toda nazadnje to sploh ni bilo pomembno, saj sem med samim snemanjem zavrgla večino prvotno napisanega scenarija.
Kaj pa sam prolog, v katerem se pojavite sama in gledalca ??okirate z neverjetno iskreno in neposredno izpovedjo – v kak??nem razmerju je pravzaprav s preostalim filmom?
Ko sem bila otrok, podobnih let kot dekle v filmu, sem pre??ivljala te??ko osebno krizo. To so bila leta najhuj??e voja??ke diktature. Hotela sem poudariti, da je to moja izku??nja in dekle iz filma sem pravzaprav jaz. Pripovedovati sem si ??elela preprosto o njenem odnosu do sveta in do oseb, s katerimi je prihajala v stik, o bolečini, bolečini, ki jo je občutila, ko je s svojimi očmi gledala na obkro??ajoči jo svet.
Pobiralec kegljev, va?? drugi film, je zastavljen izrazito minimalistično. Ste se za tak pristop odločili ??e ob pripravi scenarija ali pa so vas v to prisilili ote??eni produkcijski pogoji?
Ta odločitev je sledila razvoju zamisli. V prvi vrsti sem namreč hotela spregovoriti o luči, ki jo vsakdo nosi v sebi. Adrian, glavni lik filma, je ena tistih oseb, katerega osebnost ??iri luč. Adrian je poslu??alec, tisti, ki ljudem nudi tola??bo. Da bi poudarila to njegovo plat, sem se odločila, da ga postavim v prostore, ki so izrazito temačni. A obstajajo tudi drugi razlogi, da sem izbrala dvorano za bowling. Eden izmed teh je tudi dejstvo, da se mi je v otro??tvu neverjetno vtisnil v spomin mo??ki, ki je delal v eni takih dvoran. Prav tako pa sem se ??e prej odločila, da bom posku??ala na nek način dokumentirati, se posvetiti poklicom, ki izginjajo – pobiranju kegljev oziroma bru??enju no??ev, kar je Danilovo delo v Usodi vulkana.
Vam je kot avtorju bli??ja forma dokumentarca ali pa raje snemate igrana dela?
�?eprav sta tako Usoda vulkana kot tudi Pobiralec kegljev uradno igrana filma, pa ju jaz nimam za taka. Menim, da sta me??anica enega in drugega principa. Skoraj vedno namreč delam z neprofesionalnimi igralci in njim, njihovi resnični osebnosti, posku??am kolikor je le mo??no prilagoditi lik.
