IsolaCinema - KinoOtok » Blog Archive » kordon



kordon

kordon

za festival pi??e Olaf M??ller

Fascinantno je opazovati, kako so vojne in krize devetdesetih let prej??njega stoletja, ki so Jugoslavijo spet razbile na pe??čico dr??av, vplivale na filmske ustvarjalce te biv??e večnarodne dr??ave: od dobičkarjev do upornikov, vsi so bili na delu s svojimi kamerami.
Najbolj presenetljiv, vsaj med zanimivimi oziroma mednarodno znanimi re??iserji, je bil razvoj Gorana MarkoviÄ?a. Eklektičnost njegovih filmov ter obenem populizem ne dopu??čata preprostih zaključkov o njegovem odnosu do stvari; dosledna svojeglavost njegovega ustvarjanja, kot i??čoče brezdomstvo du??e njegovih protagonistov, pusti slutiti, da spremembe pu??čajo sledi. Kako globoke so, je seveda presenetljivo: tak??nega razkurjenega ritja po blatu, kakr??en je Kordon, od MarkoviÄ?a najverjetneje ni pričakoval nihče.

Kordon se je navsezadnje razvil iz MarkoviÄ?evih dveh prej??njih del: teve dokumentarca Ponoreli ljudje (1997), neke vrste dopolnila ??ilnikovega filma Do jajc, ki je nastal v istem letu, ter filmskega eseja Srbija, leto nič (2001), v katerem posku??a poročati o svojem obna??anju v zadnjih letih, o svoji sokrivdi, in če je kdo ob tem sploh lahko nedol??en, zlasti tako izpostavljena osebnost kot je on sam, uspe??en filmar, čigar star??a sta bila zvezdi jugoslovanskega filma. Pri Kordonu je videti, kot bi se MarkoviÄ? spet moral pribli??ati igranem filmu, da bi lahko stopil izven realnosti njegove biti ter oblikoval fabulo.

Preveč daleč od realnosti zgodbe MarkoviÄ? tako ni hotel iti: Kordon se začne s podobami iz dokumentarca Ponoreli ljudje. Vrti se okrog vpra??anja, kdo so ti ljudje, ki so tolkli po svojih rojakih, v primeru filma Ponoreli ljudje povsem konkretno v nekaterih prizorih po snemalcu. Odgovor na to je precej strahoten in zelo resničen: vsakdo, ki lahko uboga in si to predvsem ??eli. Markovič je svoj posebni policijski oddelek zavestno opremil s popolnoma nasprotujočimi si tipi, od starega funkcionarja preko kmetiča vse do simpatizerja z demonstranti (MarkoviÄ?ev način dela z jeziki, dia- in sociolekti, je briljanten). Nič ne zdru??uje teh ljudi, ki si nenehno skačejo v lase, razen dveh lastnosti: v vseh je prisotna nagnjenost k nasilju ter zasvojenost z avtoriteto. Vpra??anje, koliko sta ta dva momenta soodvisna, ostaja odprto, tako kot se MarkoviÄ? odpoveduje komentarju latentne mizoginije protagonistov. Ironija, ironija: odličen primer filma o ljudeh na delu, ki se giblje med Samom Fullerjem in Howardom Hawksom, se izka??e tudi kot dekonstrukcija nazora o svetu, na katerem ta film temelji.

Kordon je popoln praktično do zadnjega detajla - in ??e tisti, morda nedovr??eni, so pomenljivi: ko stopi v sliko zunanji svet, postane film vse bolj majav, ampak mogoče le zato, ker je zamajan svet teh figur? - podobno je tudi na začetku, ko mladi snemalec fuka (lepo, kavs v kaosu, ampak tukaj malo… preveč) s srčkano hčerko vodje posebnega oddelka (kar izvemo kasneje); pozneje, ko nas ti prizori, ki so sprva delovali kot naključni, začnejo dohajati, ta moment zgodbe deluje malo preveč nameren spričo hladnokrvnosti, toka čiste briljantnosti, s katero MarkoviÄ? film sicer pospe??uje, toda zraven opazuje svoje like in njihovo delo z natančno dramatizacijo . Ti detajli delujejo kot preostanki iz njegovih prej??njih filmov, njegovega starega ??ivljenja, od katerega se ne ??eli povsem ločiti, zaradi česar je spet dobro, da so tam, saj tej resnični mojstrovini podarijo določeno dozo robatosti.

pusti sporoèilo

Logged in as . Logout »