FESTIVAL CROSSING EUROPE, LINZ
za isolacinema.org pi??e Vasja Bibič
foto (c) Crossing Europe
Lin??ki Crossing Europe, ki je konec aprila do??ivel svojo drugo izvedbo, je “geografsko” kri??i??če evropske filmske produkcije, tiste iz uradne (EU) in povsem enakovredno tudi neuradne Evrope ( Balkan, Kazahstan, Romunija, Rusija…). Njegov glavni cilj je odkrivanje na drugih festivalih spregledanih mladih re??iserjev in zgodb, v katerih nastopajo mladi kot “nevidni nasprotniki kapitala”.
Ob tem je pomembno, da je tako v tekmovalnem kot v ??tevilnih drugih programih prevladovala filmska inovacija, torej filmi, ki prehajajo in ??irijo meje filmskega izraza.
Zato ni presenetilo, da večina prikazanih filmov niso mainstreamovske apologije “globalne multikurnosti”: prevladovale so bolj radikalne, kritične in hkrati intimne podobe različnih pokrajin in stopenj divjine dana??nje stopnje razvoja kapitalistične dru??be.
Za zelo skrben izbor inovativnih filmov je poskrbela Christine Dollhoffer, pri pogumni programski podobi je bilo moč izslediti tudi nevidno roko koordinatorja festivala Jureta Medena, za 10.000 gledalcev (22% več kot lani) in zelo spro??čeno vzdu??je pa je s svojimi ??tirimi art dvoranami, (ki jih letno v mestu s 190.000 prebivalci obi??če 120.000 (!) ljubiteljev filma) poskrbel festivalski direktor Wolfgang Steininger.
Razposajenost lini??kega festivala najbolje ponazarja prvonagrajeni film ZA POL CENE (DEMI-TARIFF) 22 letne francoske re??iserke, Isild Le Besco. (Več o filmu v recenziji). V sekciji “Working Worlds” (kako ufilmati kapital) je vsekakor izstopal eksperimentalni dokumentarec ALI JE WOLF VON AMERONGEN NAMERNO POVZRO�?IL STE�?AJ (HAT WOLF VON AMERONGEN KONKURSDELIKTE BEGANGEN) Gerharda Benna Friedla. Film, posnet po njegovi knjigi, razkrije nepredstavljivo verigo poslovnih in političnih ??kandalov iz nem??ke zgodovine zadnjih sto let.
�?e je Friedl pokazal, kako se v “objektivnem posnetku” dejanskosti pravzaprav manifestirajo različne kapitalske vijuge, pa nas je Didier Nion s SEDEMNAJST LET (DIX-SEPT ANS) spomnil na etično moč dokumentarnega filma. Tri leta je s kamero spremljal “resnično ??ivljenje” Jean-Benoita, toda ne pasivno, temveč je s samim filmom (re??iser je z glavnim protagonistom v offu nenehnem v kritičnem dialogu ) sooblikoval nove eksistenčne kvalitete sedemnajstletnika. Med eksperimentalne dokumentarce kot eno izmed ??tevilnih rdeči niti festivala lahko uvrstimo tudi precej filmov iz (prve skupne) retrospektive para Maja Weiss & Petra Braatz, ki bi jo bilo nujno videti tudi v Sloveniji.
Posebne omembe med dokumentarci sta vredna ??e če??ka nočna a zabavna mora na temo potro??ni??tva �?E?�KE SANJE(�?ESKY SEN) in 7.�?LEN-NA?�A PRAVICA (ARTIKEL 7-UNSER RECHT), film o demonstracijah slovenske manj??ine v sedemdesetih letih (v primerjavi z dana??njo, Haiderjevo situacijo v filmu).
Bolj zabavno toda nič manj neznosno ni stanje stvari dana??njega kapitalizma prikazal Robert Thalheim v nem??ki komediji NETTO, (o tem, kdo je v resnici ogoro??en in oropan varnosti po 11.septemberu), iz uradne Evrope pa omenimo ??e angle??ki KUGA (THE PLAGUE) Grega Halla. Film radikalno a precizno (stal je 5.000 funtov)predstavlja popoln kaos suburbane mladine, Mike Leigh pa ga je označil kot “resen, sme??en, realen, nadrealen in popolnoma anarhističen”.
Neuradna Evropa se je paradoksno dr??ala bolj ??anrskih prijemov. Trojica mladih re??iserjev iz biv??e Jugoslavije vsak na svoj način prekinjajo s tezno obsedenostjo tamkaj??nje filmske produkcije z vojnami na Balkanu. Vsi trije se dogajajo po vojni, le-ta pa je kot travmatični spomin sredi novih okoli??čin jedro zgodbe. Bosanska komična in komorna miniatura PRI STRICU IDRIZU (KOD AMID??E IDRIZA Pjera ??alice (glej leto??nji KINO OTOK) je nedvomno najbolj emocionalen (in najbolj??i), srbski POVRATNIK Jovana Arseni�?a sledeč pravilom Dogme najbolj psihotravmatičen, hrva??ka komedija OPROSTI ZA KUNG FU Ognjena Sviliči�?a pa je do “posledic vojne” ??e najbolj distanciran, saj tudi po njej v hvra??ki Liki ??e veljajo zakoni iz petnajstega stoletja:če je hči noseča, mo??a pa ni, ji ??enina določijo star??i.
Naj tole poročilce zaključimo s skrajnim Vzhodom, kjer ??ivljenje ni vredno le “pol cene” temveč nič:aziatsko počasnim kazahstanskim boksarskim westernom SHIZA Guka Omareve in fresko Putinove Rusije 4 Ilye Khrzhanovksega, enemu redkih, ki je izpričeval vi??ji produkcijski proračun (a bil hkrati doma cenzuriran) in ki bi ga lahko označili za agrarni futuristični triler (z nepozabno sekvenco ??urke pijanih Babic).
