Babica in stranpoti tranzicije
Za arhiv.isolacinema.org pi??e Nikolai Jeffs
Gotovo je mogoče enega izmed razlogov, čemu se je Babica dotaknila izolskega občinstva, iskati v dejstvu, da ta ruski film odpira vpra??anja prav tistih stranpoti postsocializma, ki so blizu marsikomu v Sloveniji, a jih je tukaj prevladujoča zgodba o uspehu ??al pogostoma prekričala. Babica pripada generaciji, ki je med drugo svetovno vojno v Stalingradu kopala jarke, da bi obranila svojo domovino, toda danes nima nič od tega.
Pokrajine, ki jo naseljujejo klo??arji ter nebulozne vile novo pečenih nouveau riche, ne prepozna več. Dru??ba je razpadla na dve različni naciji bogatih ter revnih, ki nimata skorajda nič skupnega. Nekdanjo uradno ideologijo multikulturalizma - tistega, čemur smo mi nekoč pravili bratstvo in enotnost - je nadomestila etnocentrična mr??nja in vojna v �?ečeniji. Tudi vse ostalo, kar je bilo nekdaj skorajda nekaj samoumevnega, se je razblinilo v nič: brezskrbna starost ob trdo zaslu??eni pokojnini; brezplačna zdravstvena nega; tola??ba, da se lahko (tudi, če se zgodi najhuj??a nepredvidljivost!) človek zanese na solidarnost in vzajemno pomoč svojih najbli??jih.
Dominantni dru??beni vrednoti sta roparski materializem in solipsistični individualizem. Babica je celo svoje ??ivljenje dajala drugim, sedaj ji nihče od tistih, ki so toliko dobili od nje, ne ??eli vračati nazaj. Svet, ki se je nekoč zdel domač, je sedaj tuj, sovra??en in nasilen, babica v njem ne najde mirnega domovanja. In čeprav je edina, ki ne razume polo??aja, v katerem se je zna??la, in se po tem razlikuje tako od vseh ostalih oseb, ki jo obdajajo kot tudi od gledalstva samega, v svoji naivnosti sploh ni edinstveno tragična.
Nasprotno - prav neizbe??nost staranja samega v kombinaciji z dru??benim sistemom, ki mirno zavr??e tiste, ki jih ni mogoče več izkori??čati, nad nami vsemi meče senco, po kateri bi lahko nekoč do??iveli podobno usodo kot babica sama - i nikome ni??ta.
