festivalski dnevnik pi??e nikolai jeffs

Med najbolj utrujenimi prostovoljci je gotovo urednica Dnevnega otoka Nika Bohinc. Spat ne gre pred tretjo uro zjutraj, ob sedmih pa je ??e v press centru pripravljena, da skupaj z lično ter kot iz ??katlice vzeto oblikovalko Metko Dari?? v tisk spet spravi novo ??tevilko časopisa. Sicer je takrat Nika res videti kot da ji z deadlineom prigovarja smrt, toda kljub vseemu ohranja svojo izjemno notranjo lepoto. Med projekcijami filmov nehote zaspi, a je vseeno ??e vedno ljubka, ker pri tem ne smrči. Ko pripravljamo pričujočo ??tevilko, nam predstavi najnovej??o verzijo svoje delovne etike: “Bolje, da sploh ne gremo spat, ker bomo drugače pokrepali…” Ker večino svojega časa pre??ivi v temi raznih dvoran, je razumljivo, da si član uredni??tva ugledne filmske revije Film Comment ter na?? prostovoljec Olaf M??ller, ki je videti kot kak??en razpu??čen sumo borec na dopustu, ne dela skrbi za svojo zunanjo podobo z ofucanimi puloverji in suknjičev. Vendar je izjemen poznavalec filma, ki je poln lucidnih ter duhovitih opazk. Ne samo njegove komentarje, temveč tudi kretnje in razne medmete – whooooooa –, ki jih zna spustiti med kak??nim filmom, se med notranjim krogom festivala jemlje za verodostojno kritiko.

V kampu je čedalje več ??otorov obiskovalcev, ki si sicer med delovnikom ali pa v pred-izpitnem času ??al niso mogli privo??čiti, da prej pridejo na festival. Pogovarjamo se, koliko filmov lahko gledamo na dan, dokler nismo preveč nasičeni. Moj tolerančni prag treh je najni??ji, več spektakla je te??ko predelati. Kot pravi legendarni grafit iz burnega leta 1968: “Pohiti tovari??, resničnost ti je za petami.” In tako, ko tečem na Kordon Gorana Markovi�?a, ki je postavljen v čas demonstracij proti Milo??evi�?evemu re??imu, grem mimo gruče otrok, sredi katere je fant, ki se joka, če??, da ga v ??oli vsi zafrkavajo, ker prihaja iz revne dru??ine.

Ne-zahodni re??iserji in re??iserke so pogostoma na strani malih oziroma poni??anih, raz??aljenih ljudi. Npr.: Pisma v vetru Alija Reze Aminija se ukvarja s preprostimi va??čani, ki so se zna??li v vojski; ??ilnikov film Kenedi se vrača odpira vpra??anje Romov, ki so bili prisiljeno vrnjeni iz Nemčije v Srbijo; Pasion Marije Elene, ki ga je posnela Mercedes Moncada Rodriguez, pa usodo indijancev v Mehiki. �?eprav so vsi ti pravzaprav v svojem domačem okolju, pa jih večinsko ali urbano prebivalstvo tako ali drugače maltretira.

Ker je film kapitalsko intenzivna kulturna oblika, bi pričakovali, da bo osnovna identifikacija re??iserjev in re??iserk drugačna, na strani srednjega sloja, če ??e ne vladajoče elite, ki ji ponavadi pripadajo. Vendar prav zavedanje te odvisnosti in morebitne omejitve ustvarjalne svobode, ki jo prina??a, prekarnosti dru??benega polo??aja, ki ga lahko čez noč spremenijo ekonomske krize, revolucije, totalitarizem, dr??avni udari in neposredna cenzura, jih lahko napelje v koncepcijo sveta, kjer ne bi bilo prav nobenih ekonomskih, dru??benih in drugih omejitev tako posameznikove kot tudi kolektivne samorealizacije.

Po začetnem hladu in dveh prijetno toplih dneh vmes nastopi de??. Nizozemci, mobilni kinooperaterji, ki jih vodi nekdanji pripadnik tujske legije Martin Van Broekhoven, in trdo jedro dvajsetih prostovoljcev kot stroj učinkovito spremenijo lokacije. Projekcije na prostem se selijo v gledali??če. Tamkaj pred svojim filmom Gospa Brouette Moussa Sene Absa proglasi Izolo za “mesto filma“. ??eli si, da bi lahko čez deset let - ko bo festival ??e večji in pomembnej??i - rekel, da je bil zraven pri ‘;prvi izdaji’.

Medtem se program Videa na pla??i seli v kino Odeon. Tamkaj ob eni uri Mika Kaurism?�ki svojevrstno preseneti ter obdari občinstvo, ko mu poka??e work in progress svojega najnovej??ega filma. Karneval. Tako kot s prostovoljnim delom je to tudi oblika izmenjave, ki je ne poganja profitna logika.

objavljeno Sobota, Maj 29th, 2004 ob 7:27 pm v: novice.
RSS 2.0 feed.