to bi bila zelo dobra ideja
festivalski dnevnik pi??e nikolai jeffs
V Izolo potujem z dvema navdu??encema nad Afriko – Gabriele in Rokom. Lakota nas daje, pripadamo skupnosti, ki ??irino sveta ne enači z ozkimi mejami svojega neznanja, če??: “Ker ne poznam nobenega afri??kega filma, Afrika filma nima …”
Kampiramo pri svetilnilku. Rok in Gabriele imata vsak svojega, jaz pa sem v velikem, belem, kolektivnem ??otoru, ki si ga delim s kakim ducatom ljudi. V kotu opazim velik kup rabljenih odej. �?emu, saj smo vendarle na morju?
Na otvoritvi ni nobenega pompa, nobenega ritolizni??tva, nobenih visokoletečih povabljenih fac, ki bi pri??le samo zato, da si pro??etajo faco. Direktor festivala Vlado ?�kafar pravi, naj se pome??amo med seboj – organizatorji, eminentni gostje, občinstvo. Torej naj se ne bi presegale samo razne horizontalne oziroma kulturne meje, temveč tudi tiste, ki izhajajo iz različnih, hierarhiziranih dru??benih vlog. To mi je v??eč. Dru??abnost je lahko globoko subverzivna ??ivljenjska oblika.
Sledi dialektični ??ok indijskega oziroma bollywoodskega filma Umrao Jaan. ??e kontekst zlakotenosti po kulturnih oblikah svetovnega juga mu da neprecenljivo vrednost. Tega si deli tudi z ostalimi filmi, ki se bodo ??e vrstili: svet prikazujejo na novo. Rev??čina na??e socializacije v dominantne oblike evroatlanskega (filmskega) spektakla namreč sestoji v tem, da svetovnega juga ni ali pa je prisoten le kot simptom, stereotip, ‘drugi’, pokrajina v kateri se uveljavlja zahodni jaz…
Za Bollywood je resda značilna enostavna, takorekoč črno-bela karakterizacija, visoka moralna alegoričnost in organsko prepletanje dialoga z glasbenimi vlo??ki. Pa vendar je bogastvo filma Umrao Jaan prisotno ??e na najbolj osnovni ravni odpiranja drugačnih zgodovinskih in kulturnih kontekstov, pripovednih načinov, občutenja tradicije in kulture, skratka – mo??nosti kulturne samoreprezentacije in vsega, kar pride z njo…
Projekcija teče, mraz pritiska, toda večina vztraja na svojih sede??ih. Lakota. Kasneje, ko se začne ??ur ob svetilniku, klepetamo, jemo falafel in se olaj??amo za nekaj pikrih na račun mraza. ?�e huj??i se zdi, ker bomo v svojih spalnih vrečah vsak zase, vsak sam.
Nenadoma začnem globoko ceniti rabljene odeje, ki jih je za nas prijazno pripravila daljnovidna komandirka prostovoljcev Vanja Kaluderči�?. Jaz sem sicer intelektualec, toda spim na tleh in ne med svilenimi rjuhami. Na razne etnocentrične načine mi??ljenja pa je dal klasični odgovor ??e oče indijske neodvisnosti Gandhi. Ko se je nekoč mudil v Londonu na pogajanjih o mo??nosti osamosvojitve, so ga njegovi angle??ki gostitelji vpra??ali, kaj si misli o britanski civilizaciji. “To bi bila zelo dobra ideja”, je odgovoril.
Izola je dobra ideja ??e zdaj.
