V prvi osebi: Pablo in Lisandro
spra??eval Jurij Meden
foto © Nejc Vavpetič
Srečali smo se z najbolj neučakanima gostoma leto??njega festivala, ki sta v Izolo prispela ??e pred pričetkom festivala. Pablo Trapero in Lisando Alonso, boter in enfant terrible novega argentinskega filma, sta nam zaupala nekaj misli o svojem ustvarjanju ter nekaj sve??ih vtisov pred-festivalskega utripa. Oba intervjuja sta nastala v produkciji prolifične internacionalne gonzo-tvrdke Vesela kamera (Salud!).
intervju s Pablom Traperom [2.6 Mb]
intervju z Lisandrom Alonsom [6.7 Mb]Intervju z Lisandrom Alonsom
Moja največja ??elja je, da vsakdo vidi drugačen film.
Bi lahko – s perspektive poznavalca – kaj povedali o nedavnem fenomenu tako imenovanega argentinskega filma?
Mislim, da je najbolj pomemben pojav mnogih novih filmskih ??ol. Mnogo mladih ljudi je naenkrat imelo prilo??nost, da se ??olajo in se tam naučijo mnogo o snemanju filmov. Včasih si moral dolgo – pet ali ??est let - delati kot asistent re??iserja, preden so ti dovolili, da si posnel svoj prvi film. Sedaj lahko naredimo, kar hočemo. Seveda snemamo svoje filme brez česarkoli, brez zares dobre tehnične opreme.
Bi se strinjali z ugotovitvijo, da so k nastanku tako imenovanega ‘novega vala’ predvsem dru??beno anga??iranega filma v Argentini prispevale tudi nemirne ekonomske in politične razmere?
Ja, to je seveda res. A v osnovi ??elimo le snemati filme o navadnih, vsakdanjih ljudeh. O tem, kako se premikajo, kako pre??ivijo. V na??ih filmih je to nekaj novega. S tem prikazujemo tudi ekonomske in politične razmere v Argentini.
Filmi o vsakdanjem ??ivljenju preprostih ljudi – to je tudi lep opis za oba tvoja filma, Svobodo in Mrtve, ki sta ??e zlasti presenetljiva zato, ker bri??eta mejo med fikcijo in dokumentarcem.
Zavedam se the dveh pojmov, a med snemanjem o tem preprosto ne razmi??ljam. Mislim pa, da je to sijajno: ustvariti nekaj, kar lahko hkrati gledamo kot fikcijo in dokumentarec. Menim, da so vsi dobri filmi – filmi, ki so mi v??eč – tak??ni. Ljudem dajo več misliti o tem, kar gledajo.
Stari rek pravi, da najbolj??i filmski ustvarjalci vedno delajo en in isti film, kar lahko rečemo tudi za dva tvoja filma: Mrtvi so na nek način nadaljevanje Svobode.
No, vse kar lahko rečem, je, da me zanima raziskovanje mo??nosti, ki jih ponuja film in da to počnem na svoj lasten način. Morda se bom v prihodnosti spremenil, a to se bo zgodilo pomalem. V naslednjem, tretjem filmu, bom posku??al narediti nekaj drugačnega, a hkrati bo zagotovo imel podobno atmosfero, kot jo srečamo v mojem prvem in drugem filmu.
Za film Mrtvi obstaja skoraj toliko obrazlo??itev kot njegovih občudovalcev. Nekateri v njem vidijo odo človečnosti, drugi pa film o serijskih morilcih.
Moja največja ??elja je, da vsakdo vidi drugačen film. U??ivam, ko spra??ujem ljudi, kaj si o njem mislijo – in spo??tujem vsa njihova mnenja.
Rekel si, da G. Vargas, protagonist Mrtvih, v svojem ??ivljenju ni videl filma. Je videl Mrtve in če je, kaj si je ob tem mislil?
Ko je bil film prvič prikazan v Buenos Airesu, sem ga prosil, da se udele??i premiere. Pri??el je v mesto in ko sem ga po projekciji vpra??al, kaj si o filmu misli, me je pogledal in dejal, da ne more povedati ničesar, ker ga ne more z ničemer primerjati. Nekateri med njegovimi prijatelji so se prito??evali, da je film malce predolg. Zato ne vem prav dobro, kaj si o filmu misli sedaj, a prepričan sem, da je zelo u??ival med nejgovim nastajanjem. Vsake toliko se ??e vedno pogovarjava, v kratkem pa bom z njim posnel kratki film.
Naslove obeh tvojih filmov lahko razumemo kot ironični komentar o ljudeh, ki so prikazani v obeh filmih. Kak??en je tvoj osebni občutek glede teh ljudi?
Zares jih občudujem. Vidim jih kot čiste ljudi, drugačne od mestnih ljudi. Zelo me zanima, kako in kaj razmi??ljajo o svetu, v katerem morajo ??iveti, saj je ta svet bolj ‘na??’ kot ‘njihov’. Iz te radovednosti se rodi u??itek – res u??ivam pri snemanju svojih filmov. Ker jih sam spo??tujem, tudi oni spo??tujejo mene.
