Intervju in portret: Olga Oni??čenko
Ko se je Babica na svoji izredno uspe??ni festivalski poti meseca maja ustavila v Izoli, nam je re??iserka Lidija Bobrova s filmom poslala prav posebno darilo – glavno igralko Olgo Oni??čenko, ki je izolskemu občinstvu in gostom nemudoma prirasla k srcu. Kako tudi ne: odprta, nasmejana in strastna je v svoji resnični podobi precej??nje nasprotje ne??ni, bledi, strti Lisi iz filmskega platna. A tudi kadar Olga odlo??i svojo filmsko vlogo, ostaja enako sočutna, goreča v svojih prepričanjih in pogledih na svet.
Olga je debitirala leta 1984 v srednjemetra??nem filmu Olge Narucke in Anatolija Nikitina Manka. Leta 1993 jo odkrije Aleksandr Sokurov, njen some??čan iz Sankt Peterburga, in ji dodeli vlogo v kultnem filmu Skrite strani (Tihije stranici). Naslednjo vlogo ji ponudi ??e samosvoj evropski avtor, Mad??ar P??ter Goth??r, v filmu Vaska (Haggy??ll??gva V??szka), ki smo ga leta 1996 videli tudi na na??em Liffu. Pri nas smo jo prav tako lahko spremljali v filmu Sestri (Sjostri, 2001) Sergeja Bodrova mlaj??ega. Kot je razvidno iz filmografije, svoje vloge in sodelavce skrbno izbira. Tudi sicer je vse prej kot tipična filmska igralka, saj se posveča ??tevilnim področjem kulture in filma v domačem Sankt Peterburgu. Med drugim sodeluje pri organizaciji odmevnega filmskega festivala.
Z Olgo se je pogovarjala Oana Stupariu (intervju je bil objavljen v festivalskem časopisu Dnevni Otok, dne 26. maja, 2004).
Ste se te??ko spopadli z vlogo Lise?
Vloga je bila zame zelo pomembna, veliko bolj kot katerakoli od vlog iz mojih prej??njih filmov. Bila je kot nekak??na pokora, odpustek za vse slabe odločitve in pregre??ke iz preteklosti, oziroma prilo??nost, da se ljudem, ki jih imam rada, opravičim za svoja dejanja.
Ko pomisli?? na bli??nje, na dru??ino, s katero si pre??ivel leta in leta, jo ima?? za nekaj popolnoma samoumevnega, nekaj, kar preprosto je - potem pa se nekoč ustavi?? in ugotovi??, da je nima?? več. Ostane?? sam in z občutkom krivde, ob??alovanjem do vseh tistih skupnih trenutkov, ki bi jih lahko delil z domačimi, pa jih nisi.
Novinarka, ki jo igram, se ves čas zelo zaveda sveta, ki nas obdaja, niti pred vojno si ne zatiska oči. Zelo občutljiva je in človečna, zavrača zlaganost tega sveta, vedno je neposredna, do svojih gledalcev in politikov in ljudi nasploh. Ona je na strani malega človeka, kar je za novinarja ključno in edino prav. Jo pa ob tem nenehno preveva občutek nekak??nega brezdomja, praznine – z ljudmi deli svet in probleme, jim pomaga, vedno se znajde na pravem mestu, ne ustra??i se nikogar in ničesar …, a delo in strast do tega dela je vse, kar ima. Brez dru??ine je, brez doma, ostaja sama s svojimi čustvi.
Mislite, da se vam bo ??e kak??na vloga zlezla tako pod ko??o?
Kdo bi vedel? Babica je res nenavadno blizu mojemu ??ivljenju in moji zgodbi. Zame je bilo na snemanju najte??je delati z natur??čiki, se soočiti z njihovimi strahovi, čustvi. Vsi ??olani igralci smo se morali soočiti s to te??avo, ki je bila obenem poučen in zanimiv eksperiment.
Dandanes igralkam ni lahko, velikih vlog je malo. V mislih imam seveda sporno kakovost scenarijev …
Ja, res, dobrih scenarijev je malo. V filmskem poslu je vse več diletantov, ki so brez vsake vizije. To največkrat pogre??am. Babica je izjema, nenazadnje tudi zato, ker je Lidija Bobrova po profesiji pravzprav scenaristka. Ko sem prebrala scenarij, me je ta osupnil tudi z literarno vrednostjo.
Kako te??ko je Lidija Bobrova zbrala produkcijska sredstva za umetni??ki film, kakr??en je Babica?
No, ??e to, da film re??ira ??enska, nam ni ravno pomagalo … Zelo veliko energije je bilo potro??ene pri iskanju finančne podpore, Lidija Bobrova je film posnela za 300 000 dolarjev, kar je res skromen proračun, in ??e med tem denarjem je bilo kar nekaj njenega osebnega vlo??ka. Borna sredstva so pomenila dodaten pritisk na snemanju. Posamezne prizore smo lahko posneli samo enkrat, brez mo??nosti ponovitve, brez vaje. Film smo snemali februarja, ko je padlo veliko snega, in tudi to nas je zelo skrbelo. Prav lahko bi se zgodilo, da bi morali čakati na novo po??iljko snega, morda celo na naslednje leto. Pa smo imeli vsaj srečo na svoji strani.
Dr??ave v tranziciji navadno nimajo posebnega posluha za kulturo. Kaj se na tem področju dogaja v Rusiji?
Po padcu Sovjetske zveze smo v Rusiji posneli ??est filmov na leto. To je za nekdanjega velikana filmske umetnosti tragično. Danes se stanje izbolj??uje, producenti so spet začeli vlagati denar v filme, vendar je problem ta, da je celoten produkcijski sistem skrajno neprofesionalen. ?�e huj??a zagata je distribucija. Ruski film se te??ko prebije do ljudi, ki ne ??ivijo v prestolnici, in tudi čez mejo potuje le pe??čica filmov.
Lahko po padcu Sovjetske zveze govorimo o novem ruskem filmu?
Sama bi te??ko pristala na tak??no predalčkanje, ker sem zelo nostalgična. Ko se spomnim velikih mojstrov sedme umetnosti, ki so ustvarjali v starem re??imu in zlati dobi ruske kinematografije – talenti kot je bil denimo Tarkovski, če izpostavim samo meni najdra??jega, mi postane jasno, da podobne veličine novi ruski film nima, ni je nasledil od svojih predhodnikov.
Kako vidite prihodnost umetni??kega, kakovostnega filma? Jo sploh ima?
Pred časom sem se udele??ila filmskega festivala v Var??avi, kjer so se poklonili ‘novi ruski kinematografiji’. Tam sem videla film, ki me je pognal v jok. Govori o novopečenih bogata??ih na??e de??ele, o tem, kako jih učijo pobijanja in ‘poguma’, s katerim se potem spravljajo nad ljudi, plenijo novo bogastvo. In sem se vpra??ala: kako se lahko popularen igralec, ki lahko odloča, kateri projekt bo zavrnil in katerega sprejel, odloči za tak film? Jaz verjamem, da je film umetnost, ki nagovarja občinstvo. In verjamem tudi, da se bo občinstvo filmom, katerih poslanstvo je zgolj ustvarjanje profita, slej ko prej uprlo.
In niste ??e nikdar izgubili vere v film, zaupanja v svoje delo?
Zelo sem srečna v tem, kar počnem, in kadar imam prilo??nost delati z ljudmi, kakr??na je Lidija Bobrova, biti del projekta, kakr??en je Babica, je moja sreča ??e toliko večja. To je moj pogled na film in ??elim si, da bi večkrat lahko sodelovala s somi??ljeniki. Verjamem, da obstajajo. Ko smo organizirali posebne projekcije Babice v Sibiriji in na Uralu in smo po projekcijah klepetali z gledalci, smo pogosto sli??ali, kako pogre??ajo filme, ki pripovedujejo zgodbe o ljudeh, če?? da so akcij in komercialnih uspe??nic do grla siti. Na teh potovanjih sem spoznala preproste, delovne ljudi, ki se v grozljivi rev??čini komaj prebijajo iz dneva v dan, pa so vendarle izredno prijazni, po??teni, sočutni – vidijo drug drugega. Ko sem se vrnila v Moskvo, ki je s svojimi prebivalci, korupcijo in bahavim izobiljem močno nasprotje moji sliki pode??elja, sem bila zelo prizadeta. In presunjena, da sta ta dva tako oddaljena svetova del iste, moje dr??ave.
Filmografija Olge Oni??čenko:
Babica (Babusja) 2003
Sisters (Sjostri) 2001
Vaska (Haggy??ll??gva V??szka) 1996
Skrite strani (Tihije stranici) 1993
Notes of a Young Doctor 1991
