User login |
Nevidni ljudje
Otoški filmi torej opazijo ljudi in jih naredijo opazne. Veseli smo, da to tako zlahka, kot bi bilo samoumevno, opazijo tudi drugi. Ognjeviti Tasuma, ki se bori za svojo pokojnino in vaški mlin, ni le lik borca za pravico, živi spomenik, propagandna figura klica k sočutju, v pripovedi Kolla Daniela Sanouja je človek s posebnostmi, ki sestavljajo njegov vsakdan, podobno kot pri Cervantesu Don Kihot. Film ni suženj njegove človeške drame, ampak opazovalec njegovega bitja. Bolj kot kaj se mu dogaja, ga zanima, kakšen je, kdo je. Samo na ta način lahko postane človek zares viden. Enako velja za njegovo stanovsko kolegico v argentinskem filmu Služkinja, v katerem Jorge Gaggero skrbno, kot član družine, spremlja spreminjajoč odnos med hišno gospodinjo in propadajočo gospodarico. Nevidni ljudje so tako vsakdanji, v filmu pa skoraj obvezno postanejo čudni ljudje. Filmska iluzija jih težko sprejema. Filmski producenti, varuhi iluzije, predvsem iluzije, da njihovi filmi prodajajo resničnost, skrbno pazijo, da nevidni ljudje ne zaidejo v njihove izdelke. Sijajno komedijo je na to temo še v čb dobi posnel Preston Sturges – Sullivanova potovanja. Navadno so prepuščeni dokumentarnemu ali neigranemu filmu, ta pa v zadnjih letih beleži ponovno rast zanimanja. |
Marcel Štefančič ml. je celoten filmski program letošnjega festivala strnil v skupni imenovalec: nevidni ljudje. To so ljudje, ki jih spregleda celo televizija, pravi. Toda temu je treba dodati, da televizija po svoji naravi vselej spregleda človeka, tudi ko mu namenja veliko prostora. Žal se to vse bolj pogosto dogaja tudi filmu.