drupal

Oana Stopariu for isolacinema.org

The biggest democracy of the world can anytime be placed on an equal position with Europe and even defeats when it comes to demography... Bollywood produces the biggest number of films in the world. Indian film production keeps the ascendant trend year after year, a possible social model proposed using the pattern of Holywood or just cosmopolitism and glamour. In such a strong competition, independent Indian filmmakers have a hard time surviving.

» mesečni otok, februar 2005

Oana Stopariu for isolacinema.org

The film selection at the first edition of Izola`s Film Festival was a unique combination of films with different approaches and locations. The music of Brazil, Russian or Iranian realities are some of the subjects presented alongside the retrospective of Slovenian films. Globalization, present in every corner of the world, and cosmopolitism find themselves at home in Izola, a small coastal town on the Adriatic shore.

» mesečni otok, januar 2005

• 10. januar 2005: Predpremiera in Kinošov ob 20.00, Kinodvor. Za predpremierno občinstvo in vse zainteresirane pripravljamo po projekciji pogovor s slavnostno gostjo, glavno igralko Babice Olgo Oniščenko, ter režiserjem filma Srce je kos mesa, Janom Cvitkovičem. Za glasbo skrbijo legende ruske popevke, na klubskem platnu pa tečejo odlomki Olginega pomladnega obiska v Izoli ter priložnostna videofotografska razstava.

Po Novem letu prihaja na redni kinematografski spored zmagovalni film prvega festivala Kino Otok po izboru občinstva – Babica ruske režiserke Lidije Bobrove. Ob tej priložnosti smo v Slovenijo povabili glavno igralko Olgo Oniščenko (na fotografiji, foto (c) Jože Rehberger), ki bo prisotna na predpremiernih in premiernih projekcijah v Ljubljani in Izoli.
Kot predfilm bo Babico na poti po kinematografih spremljala mesarska ljubezenska zgodba Srce je kos mesa, kratki film Jana Cvitkoviča.

V kino prihaja zmagovalni film ruske režiserke Lidije Bobrove po izboru občinstva festivala Kino Otok – Isola Cinema.
V hiši pri jezeru stanuje živahna babica Tosja, ki kljub bremenu let z veliko skrbjo in potrpežljivostjo vodi gospodinjstvo v hčerini družini. Ko hči postane invalidka, njen mož Ivan babico prisili, da hišo in gospodinjstvo preda vnukom, ter jo pošlje k sestri Ani.

Za predbožično Babico smo napovedali posebno vzdušje in mehko druženje, toda film ter pravljica o babici in treh kraljih, ki jo je pred filmom na starem gugalniku uprizorila Štefka Drolc (na fotografiji, foto (c): Jože Rehberger Ogrin), sta pisano množico navzočih napolnila z občutki človeške prizadetosti, celo krivde. Marsikdo je prej kot na druženje pomislil na svojo babico, živo ali že pokojno, ali na koga drugega od bližnjih in izmeril, koliko se jim posveča, koliko bi se jim rad posvečal in koliko bi se moral.

Za arhiv.isolacinema.org piše Nil Baskar

Babica Lidije Bobrove se premika po tenki ločnici med tragikomično, skorajda brechtovsko družbeno alegorijo in trdim družbenim realizmom: v novodobni Rusiji sta tradicionalne vrline 'ruskega duha' pohodila povzpetništvo in pohlep srednjega razreda.

Za arhiv.isolacinema.org piše Nikolai Jeffs

Gotovo je mogoče enega izmed razlogov, čemu se je Babica dotaknila izolskega občinstva, iskati v dejstvu, da ta ruski film odpira vprašanja prav tistih stranpoti postsocializma, ki so blizu marsikomu v Sloveniji, a jih je tukaj prevladujoča zgodba o uspehu žal pogostoma prekričala. Babica pripada generaciji, ki je med drugo svetovno vojno v Stalingradu kopala jarke, da bi obranila svojo domovino, toda danes nima nič od tega.