drupal

za Kino Otok piše Žarko Broz

Težko je bilo najti otvoritveni film, ki bi se lahko kosal in upravičil visoka pričakovanja, zrasla na bleščečih spominih na lanskoletni otvoritveni film, očarljiv in čaroben vrhunec Bollywooda Umrao Jaan v režiji radže Muzaffarja Alija, čigar nič manj čarobna prezenca krasi plakate letošnje festivalske izdaje. Naslajanju nad stasom nesmrtne Rekhe in zlatim glasom legendarne Ashe Bosle ob rob, nas je Umrao Jaan naučil predvsem eno: da baročna forma spektakla lahko vseeno posreduje jedko politično sporočilo (v tem primeru preseganje zatohle, binarne predstave »matere« Indije kot »emblema revščine« in/ali »spiritualnega razkošja« ter kritika rigidne družbe, v kateri ni prostora za zaljubljeno žensko), oziroma da bo politično sporočilo nemara najučinkovitejše, ko bo prekrito s tanko plastjo dostopne, všečne forme spektakla.

Natanko to je tudi prepričanje, ki poganja in se razrašča v letošnjem otvoritvenem filmu, nadvse posrečenem izboru še enega barvitega, eksplozivnega zgodovinskega spektakla Usoda (Al Massir, 1997). Usoda – petintrideseti film Youssefa Chahina, staroste egiptovskega filma, ki danes šteje že 79 let in še vedno neumorno ustvarja (slovenska publika se ga lahko spomni po kontroverznem prispevku v omnibus 11. september, v katerem je sopostavil smrt palestinskega mladeniča-samomorilskega bombaša in smrt mladega ameriškega vojaka na Bližnjem vzhodu) – spretno preplete širokopotezen, zabaviščni model izraza, kakršnega poznamo iz Hollywooda petdesetih, z ostrim političnim angažmajem: hvalnico svobodomiselnosti in kritiko vsakršnega fundamentalizma.

Ta nenavaden, prelep film najbolj natančno opiše Chahine sam: »Pričakujem, da se bom v istem dnevu razjokal, nasmejal, zaplesal in zapel. Morda me celo zaprejo v ječo. Film mora vsebovati vse naštete reči. Štejeta slog in ritem. Najbolj me je prizadelo, ko so fundamentalisti zagrozili, da bodo umetnikom na ulici preprečili petje in ples. To je resna stvar. Izredno resna. Ulice Kaira so polne smeha. Ljudje na Zahodu so postali preveč resni. Seveda je veliko reči, zaradi katerih smo lahko resni, vendar mislim, da se vi na Zahodu nahajate v večji zmešnjavi kot mi. Ljudje so pomešali pojma civilizacija in tehnologija. V arabskem svetu so ljudje izjemno civilizirani. Ne posedujejo skoraj ničesar, vendar jih tisto, kar imajo, navdaja z zadovoljstvom.«