drupal

za Kino Otok piše Helmut Groschup
iz nemščine prevedla Anja Naglič

Afriško filmsko ustvarjanje se pogosto enači kar z ustvarjanjem v Maliju, Senegalu in Burkini Faso, res pa je, da iz teh držav prihaja veliko sijajnih režiserjev; omenimo jih le nekaj: Djibril Diop Mambéty iz Dakarja, Souleyman Cissé iz Bamaka in Idrissa Ouédraogo iz Ouagadougouja. Kinematografija teh dežel je usmerjena k tradicijam, ki so nastale skozi kolonialni razvoj. Po eni strani je kritična, po drugi pa konformistična. Konformizem ni prostovoljen, temveč je nujen zaradi ekonomskih pogojev. Kdor govori o filmu, mora govoriti o tržnih in produkcijskih pogojih.

Kolonialne sile so povsod pustile svoje sledi – tako v estetskem kot v proračunskem pogledu. V Afriki ni neodvisnega filma, kot ga tu in tam najdemo v ZDA ali Evropi. Filmski ustvarjalci so preveč ujeti v produkcijske pogoje nacionalnih kinematografij – kar v določeni meri velja tudi za Latinsko Ameriko – in deloma so se, da bi dokončali svoje filme, preveč ukvarjali z željami evropskih in severnoameriških koproducentov. Ti odnosi odvisnosti so pogosto globoko vtisnjeni v vsebinske podrobnosti filmov. Naj gre za priklanjanje samopašnim državnikom, kot je Blaise Compaoré, ali za vsebinsko dobrikanje evropskim razvojnim projektom in teorijam, na katerih ti projekti temeljijo.

Zgoraj omenjeni režiserji so izjeme; vsi trije so do dna duše Afričani v pravem pomenu besede, ki je dala ime največjemu afriškemu filmskemu festivalu: Fespaco je panafriški filmski festival. Ouédraogovi in Cisséjevi poskusi, da kot frankofonska filmska ustvarjalca snemata filme z južnoafriško tematiko, niso bili uspešni; kot še prav posebej tuj je bil, denimo, v Evropi sprejet Cisséjev Waati. Mambéty je primer zase, brez posebnih predhodnikov in brez opaznih naslednikov. Njegova kratka filma Le Franc in La petite vendeuse de soleil sta mojstrovini, ki jima – ne le v Afriki – ni najti para. Toliko vsega, kot lahko v teh dveh filmih vidimo o Afriki, na eni sami bienalni festivalski izdaji v Ouagadougouju ne moremo.

Obstajajo države na obrobju zahodnoafriške filmske produkcije in k njim spada Slonokoščena obala, ki je bila prvotno tesno povezana s podsaharskimi deželami, od začetka državljanske vojne pa je obstranka. Zdi se, da so časi, ko je Roger Gnoan M'Bala prejel nagrado Étalon de Yennenga (za film Au nom du Christ iz leta 1993), dokončno mimo. To je razvidno že iz Fespacove politike vabil. Obe državi sta ob sporih zaradi kolonialnega nasledstva druga drugi prekrižali načrte, si skočili v lase. Burkina Faso ima – kot zgledna prejemnica mednarodne pomoči za razvoj – predsednika, ki se pogumno bori za kinematografijo (predvsem za francosko govorečo, odvisno); predsednik južne sosede pa je v Evropi, zlasti v Franciji, padel v nemilost, toda tudi on je pobudnik filma, predvsem njegove kratke oblike, ustanovil pa je Mednarodni festival kratkega filma v Abidjanu, ki ga vodi Hanny Tchelley in ki se na dve leti izmenjuje s Fespacom.

Da bi ponudili tudi majhno protiutež vplivom Fespaca, smo letos v Izolo in Innsbruck povabili oba glavna protagonista abidjanskega filmskega dogajanja. Kooperativ-A bo tako prikazala tudi M'Balov Adanggaman – film, ki na afriški sceni evropske provenience ni doživel uspeha in ki očara s svojo odkritostjo v odnosu do puhlic o postkolonialnem razvoju. Redko kateri afriški film je v sami Afriki, pa tudi pri evropskih poznavalcih, naletel na tako velik odpor; prikazali ga bomo z zavestjo, da tega odpora ne moremo zlomiti. Švicarska Amka Films Productions je ta film sofinancirala, za izjemno fotografijo pa je zaslužen alžirski snemalec Mohammed Soudani; film ima v sebi nekaj hollywoodskega, a je obenem neodvisen, in to je za afriški film posebnost. Tudi Mohammed Soudani bo navzoč tako v Izoli kot v Innsbrucku; Soudani je borec za strategije, za katere si ta dva majhna festivala prizadevata. Ne gre pač samo za podeljevanje nagrad, za čast, za rdeče preproge; gre tudi za razvijanje skupnih idej. Preveč majhnih filmskih festivalov je kopija velikih, morda iz istih razlogov, zaradi katerih nosi afriški film komaj kaj potez neodvisnega filma.

Upamo, da bomo s predstavitvijo M'Balovih filmov in prek razgovora z igralko in filmsko producentko Hanny Tchelley uspeli nakazati tudi novo usmeritev afriškega filmskega ustvarjanja. Zdaj je tudi v Afriki vedno več žensk, ki ne odločajo samo pred kamero, temveč tudi za njo. Prišla bo mlada generacija, ki bo onstran poslanstva verskih skupnosti in paternalističnih idej razvojnih pomočnikov v afriške kinematografe prinesla barvo, in v Afriki bodo – ravno s pogumno osvoboditvijo od postkolonialne arogance – znova zaživeli kinematografi; to s prevzemom Kina Burkine v Ouagadougouju dokazuje Idrissa Ouédraogo in to dokazujejo tudi filmi Abderrahmaneja Sissakoja – doyena laicističnega filma v Afriki. Afrika pač ni zgolj črna, ampak je tudi pisana.