za isolacinema.org piše Sara Hrovatin
Peter Mettler je kanadski režiser s švicarskimi poreklom. Na letošnjem festivalu bomo lahko videli kar tri njegove filme – Balifilm, Podoba svetlobe ter Hazarderji, bogovi in LSD. Vse tri bi lahko uvrstili med eksperimentalne dokumentarce, saj se režiser ne loteva obravnavane tematike na tradicionalen dokumentarni način, ampak želi prikazati svoj notranji pogled navzven, svojo izkušnjo s svetom, ki ga ujame na platno.
Kako pristopite k snemanju filma?
Pred snemanjem si omislim strategijo in temo, o kateri naj bi film pripovedoval, ta pa med snemanjem prične sama zase postavljati vprašanja ter narekovati način uporabe kamere, oblike in montaže. Če snemanje primerjam s pisanjem, je zelo podobno poeziji, iščem način, kako interpretirati občuteno situacijo.
Zakaj ste se odločili posneti film o severnem siju?
Pobudo za film Podoba svetlobe je dal prijatelj znanstvenik, ki v filmu tudi nastopi. Idejo sem z veseljem pograbil, saj je severni sij naravni pojav. Odnos človeka do narave pa je poleg trascendence, zanikanja smrti in iluzije o varnosti ena od tematik, s katerimi se najraje spoprijemam.
Pred snemanjem nisem točno vedel, kam gremo, kakšne bodo tamkajšnje razmere, kaj vse bom posnel, odšel sem z odprto glavo. V procesu nastajanja je film dobil podobo o odnosu človeka do narave in o tem, kako velika večina, še posebej v primeru fenomena kot je aurora borealis, dobi stik z naravo preko slike namesto preko lastne izkušnje. Tako je nastal esej o razliki med resnično izkušnjo in realnostjo posredovano preko medija.
Kaj vas je vodilo k lokacijam, na katerih ste snemali Hazarderje, bogove in LSD in izbiri ljudi, ki nastopajo v filmu?
Kanada in Švica sta deželi, ki sta mi blizu, del moje zgodovine. Ostali dve lokaciji me privlačita iz drugačnih razlogov. Las Vegas je okolje nasprotij. Leži sredi puščave, na neki način ga obdaja starodavna kultura, mesto samo pa je tehnološko razvito in materialistično. Indija me je zanimala zaradi svoje zgodovine, drugačnosti in duhovnosti, ki je del vsakdanjega življenja. S potovanjem na tako različna mesta sem želel pokazati, da je med njimi vendarle mogoče zaslediti podobnosti. In prav tako velja za ljudi v filmu. Primerjava zelo različnih osebnosti nas privede do tega, da v njih najdemo del sebe.
