drupal

spraševal Jurij Meden
foto © Nejc Vavpetič

Srečali smo se z najbolj neučakanima gostoma letošnjega festivala, ki sta v Izolo prispela še pred pričetkom festivala. Pablo Trapero in Lisando Alonso, boter in enfant terrible novega argentinskega filma, sta nam zaupala nekaj misli o svojem ustvarjanju ter nekaj svežih vtisov pred-festivalskega utripa. Oba intervjuja sta nastala v produkciji prolifične internacionalne gonzo-tvrdke Vesela kamera (Salud!).

Intervju z Lisandrom Alonsom

Moja največja želja je, da vsakdo vidi drugačen film.

Bi lahko – s perspektive poznavalca – kaj povedali o nedavnem fenomenu tako imenovanega argentinskega filma?
Mislim, da je najbolj pomemben pojav mnogih novih filmskih šol. Mnogo mladih ljudi je naenkrat imelo priložnost, da se šolajo in se tam naučijo mnogo o snemanju filmov. Včasih si moral dolgo – pet ali šest let - delati kot asistent režiserja, preden so ti dovolili, da si posnel svoj prvi film. Sedaj lahko naredimo, kar hočemo. Seveda snemamo svoje filme brez česarkoli, brez zares dobre tehnične opreme.

Bi se strinjali z ugotovitvijo, da so k nastanku tako imenovanega ‘novega vala’ predvsem družbeno angažiranega filma v Argentini prispevale tudi nemirne ekonomske in politične razmere?
Ja, to je seveda res. A v osnovi želimo le snemati filme o navadnih, vsakdanjih ljudeh. O tem, kako se premikajo, kako preživijo. V naših filmih je to nekaj novega. S tem prikazujemo tudi ekonomske in politične razmere v Argentini.

Filmi o vsakdanjem življenju preprostih ljudi – to je tudi lep opis za oba tvoja filma, Svobodo in Mrtve, ki sta še zlasti presenetljiva zato, ker brišeta mejo med fikcijo in dokumentarcem.
Zavedam se the dveh pojmov, a med snemanjem o tem preprosto ne razmišljam. Mislim pa, da je to sijajno: ustvariti nekaj, kar lahko hkrati gledamo kot fikcijo in dokumentarec. Menim, da so vsi dobri filmi – filmi, ki so mi všeč – takšni. Ljudem dajo več misliti o tem, kar gledajo.

Stari rek pravi, da najboljši filmski ustvarjalci vedno delajo en in isti film, kar lahko rečemo tudi za dva tvoja filma: Mrtvi so na nek način nadaljevanje Svobode.
No, vse kar lahko rečem, je, da me zanima raziskovanje možnosti, ki jih ponuja film in da to počnem na svoj lasten način. Morda se bom v prihodnosti spremenil, a to se bo zgodilo pomalem. V naslednjem, tretjem filmu, bom poskušal narediti nekaj drugačnega, a hkrati bo zagotovo imel podobno atmosfero, kot jo srečamo v mojem prvem in drugem filmu.

Za film Mrtvi obstaja skoraj toliko obrazložitev kot njegovih občudovalcev. Nekateri v njem vidijo odo človečnosti, drugi pa film o serijskih morilcih.
Moja največja želja je, da vsakdo vidi drugačen film. Uživam, ko sprašujem ljudi, kaj si o njem mislijo – in spoštujem vsa njihova mnenja.

Rekel si, da G. Vargas, protagonist Mrtvih, v svojem življenju ni videl filma. Je videl Mrtve in če je, kaj si je ob tem mislil?
Ko je bil film prvič prikazan v Buenos Airesu, sem ga prosil, da se udeleži premiere. Prišel je v mesto in ko sem ga po projekciji vprašal, kaj si o filmu misli, me je pogledal in dejal, da ne more povedati ničesar, ker ga ne more z ničemer primerjati. Nekateri med njegovimi prijatelji so se pritoževali, da je film malce predolg. Zato ne vem prav dobro, kaj si o filmu misli sedaj, a prepričan sem, da je zelo užival med nejgovim nastajanjem. Vsake toliko se še vedno pogovarjava, v kratkem pa bom z njim posnel kratki film.

Naslove obeh tvojih filmov lahko razumemo kot ironični komentar o ljudeh, ki so prikazani v obeh filmih. Kakšen je tvoj osebni občutek glede teh ljudi?
Zares jih občudujem. Vidim jih kot čiste ljudi, drugačne od mestnih ljudi. Zelo me zanima, kako in kaj razmišljajo o svetu, v katerem morajo živeti, saj je ta svet bolj ‘naš’ kot ‘njihov’. Iz te radovednosti se rodi užitek – res uživam pri snemanju svojih filmov. Ker jih sam spoštujem, tudi oni spoštujejo mene.