drupal

piše Igor Prassel

Filmski festival Kino Otok – Isola Cinema tudi v drugi izvedbi odpira vrata animiranemu filmu, kateremu je prvič postavil ob bok igrano kratkometražno produkcijo Afrike, Azije, Latinske Amerike in Vzhodne Evrope. Za razliko od lanskega leta, ko smo podrobno predstavili sodobni južnokorejski animirani film, se letošnji program animiranih filmov odpravlja na potovanje okoli sveta. Geneza nastanka tega programa je naslednja:

Animafest 2004 (Zagreb, Hrvaška). Na srečo je programska zasnova zagrebškega festivala animiranega filma (enega najstarejših in najuglednejših na svetu) zelo široka, tako da si poleg vseprisotnih filmov iz Francije, Velike Britanije, Kanade in ZDA gledalec lahko ogleda širšo svetovno produkcijo. V reki filmov se na čutno površino prvi dvigne Človek z lune ruske avtorice Oksane Čerkasove. Ker sam že več let sanjam o Afriki (letos mi je končno uspelo stopiti na ta kontinent, a o tem več v drugi točki), mi likovno bogate akvarelne animirane podobe z ekspresivnimi fizionomijami, ki izvajajo magične plesne rituale, pričarajo sanje o potovanju na Črni kontinent. Čerkasova je naredila eno najlepših biografij v formi animiranega filma, kar sem jih kdaj videl, in čeprav je film dramaturško popolnoma razdrobljen in nepovezan, so ravno nejasni prehodi med nizanimi podobami in situacijami najlepši poklon slavnemu ruskemu etnografu Miklukhu-Maklaju.

Ko gledam film ukrajinskega avtorja Stepana Kovala Tramvaj številka 9, se skupaj z nabito polno dvorano nekontrolirano smejem. Takrat, ko avtorski animirani filmi gradijo na humorističnem principu, so navadno res kvalitetno smešni. Koval z mojstrsko animacijo plastelina hudomušno spregovori o problemu mikrokozmosa javnega prevoza v Kijevu. Njegovo mojstrstvo so med drugim opazile tudi žirije in publika na raznih mednarodnih festivalih, kjer je bil nagrajen (srebrni medved v Berlinu, v Chiavariju si je nagrado za najboljši film delil z avstralskim Harvie Krumpet Adama Elliota, najboljši animirani film na festivalu v Tirani, nagrada žirije na festivalu Tous Courts v francoskem Aixu …).

Popolno nasprotje Kovalove humoreske pa je film Kompromis Evgenija Sivokona, staroste ukrajinske animacije (bil je tudi Kovalov profesor). Simfonija črno-bele barve se gledalcu – še posebej tistemu, ki mu je pri srcu črno-bela estetika kakšnega stripa Danijela Žežlja – globoko vtisne v spomin. Komaj čakam, da ga bom spet gledal na enem od filmskih platen v Izoli in se še enkrat spraševal, ali gre za animacijo peska ali česa drugega … V Zagrebu tekmujejo tudi študentje in tako sem imel priložnost spoznati diplomanta Inštituta za dizajn iz indijske province Amalabad, Rajesha Chakabartyija in Gauri Bajaj. Če je Rajesh s svojim prvencem Boben naredil »tipično« indijsko vizualno-dekorativno navdahnjen film, ki poleg tega spregovori o tradicionalni temi (čeprav je zelo kratek, je ritmično, barvno in emotivno zelo poln!), me je Gauri popolnoma presenetila, saj je pokazala enega najbolj eksperimentalnih filmov na celem festivalu. Kasneje mi je v pogovoru razložila, da jo je prav osebna izkušnja teže tradicije in pričakovane vloge, ki jo ženska še danes nosi v Indiji, pripeljala do eksperimentalnega prvenca Sanjati z odprtimi očmi, ki poleg osebno-izpovedne note nosi tudi socialno politično sporočilo.

Fespaco 2005 (Ouagadougou, Burkina Faso). Prvič v Afriki, prvič na vseafriškem filmskem festivalu. Občutki so popolni, še posebej zato, ker na festivalu srečam dva animatorja, ki se z vsemi močmi borita za popularizacijo animiranega filma na afriškem kontinentu. Oba, Kibushi Ndjate Wooto iz Konga in Rasmané Tiendrébéogo iz Burkine, animirata objekte in oba sta se učila in delala v Bruslju (pa se sploh ne poznata!). Wootojev Princ Loseno, ki je tudi najdaljši film na programu, se napaja v afriški pripovedni in vizualni tradiciji, medtem ko se Tiendrébéogo s Tigo na liniji posveča moderni temi, ko spregovori o urbaniziranosti malega afriškega človeka, ki ima enake probleme kot povprečen Zahodnjak. Čeprav sta oba filma nastajala v težkih pogojih in jima mogoče umanjka kakšen dramaturški ali animacijski trenutek, ju ne bomo pokazali zaradi eksotike, ampak predvsem zato, ker gre za mali mojstrovini v tehniki »stop motion« animacije.

Kinodvor (Ljubljana, Slovenija). Tik pred zdajci sem hotel potovanje okoli sveta zaokrožiti še s kakšnim filmom iz Latinske Amerike, vendar, razen nekaj povprečnih brazilskih računalniško animiranih kratkometražcev, na evropskih festivalskih platnih ni bilo veliko izbire. Zato sem se obrnil na ekipo brazilskega festivala AnimaMundi, ki mi je takoj posredovala svoje predloge. Hitro se je odzval tudi urugvajski doajen Walter Tournier in poslal svoj zadnji film Kljub vsemu. Čeprav ga še nisem videl, so nas srečne okoliščine izolskega festivala pripeljale v stik z enim najpomembnejših latinskoameriških avtorjev animiranega filma!

Na koncu želim vsem srečno pot z animiranim filmom okoli sveta!

Odhodi: 26.5. ob 10.00 Kino Kulturni dom (Iz), 27.5. ob 22.00 Kinodvor (Lj), 28.5. ob 20.00 Art Kino Odeon (Iz).

[nazaj k animacijam]