User login |
SUBSAHARSKA KINEMATOGRAFIJA
za isolacinema.org piše Sarah Lunaček Od dne, ko so se gledalci prvič lahko čudili filmskim podobam v kino dvoranah, je moralo preteči oseminšestdeset let, da jim lahko dodamo letnico nastanka prvega afriškega filma. Zanj velja Borom Sarret (1963) Ousmaneja Sembeneja, ki skozi dan voznika vprege prikazuje težavno situacijo postkolonialnega malega človeka in krivičnosti moderne afriške družbe. Francoska vlada je, da bi se zavarovala pred proti kolonialnimi idejami izdala Lavalov dekret, s katerim je prepovedovala snemanje Afričanom v Afriki - tako je bil Senegalec Paulin Soumarou Veyra leta 1955 prisiljen kot prvi Afričan snemati v Parizu. Šele po neodvisnosti prvih afriških držav je Francija spremenila strategijo, najprej ponudila montažo in pošiljanje filmskih novic, in preko Ministrstva za sodelovanje predvidela tudi Bureau du cinéma, katerega namen je bil nuditi oporo pri realizaciji umetniškega potenciala mladih afriških filmskih ustvarjalcev. Pomoč je bila sicer tanko odmerjena, največkrat v obliki ponudbe montaže, vseeno pa so prav preko Bureau-ja z veliko neogibno potrebne vztrajnosti in predanosti mladi režiserji realizirali svoje prve projekte, med njimi Momar Thiam iz Senegala, Moustapha Alassane in Oumarou Ganda iz Nigra, Timité Bassori in Désiré Ecaré iz Slonokoščene obale, Jean Piere Dikongue-Pipa iz Kameruna… V Tanzaniji, Gani in Nigeriji, ki so bile pod britansko nadvlado, so v proces snemanja vključili tudi domačine, in celo postprodukcija je potekala na terenu. Toda Afričani so se povzpeli največ do tehnikov, ideja v ozadju filmov namenjenih vzgoji in izobraževanju podložnikov pa je bila, da je zahodna filmska govorica za Afričane prezahtevna, zato potrebujejo prilagojeno izvedbo. Po neodvisnosti se britanska vlada ni več zanimala za filmske ambicije svojih nekdanjih subjektov. V Nigeriji, na primer, je ostalo nekaj infrastrukture za produkcijo informativnih oddaj, kdor je želel posneti igrani film pa se je moral znajti po svoje. Ola Balogun je odkril formulo prenosa popularnega jorubskega gledališča na filmsko platno s čemer je doživel nesluten komercialni uspeh. Največja težava po neodvisnosti je bilo samostojno financiranje produkcije filmov, medtem ko so distribucijo še vedno obvladovali tuji distributerji. Afriška platna so zasedali ameriški, azijski in evropski filmi pretežno B produkcije. Zato so se afriški filmarji organizirali v Federation Panafricaine des Cineastes, FEPACI, v okviru katerega so oblikovali svoje zahteve po popolni dekolonizaciji, tako ekonomski kot ideološki. Pritisk na afriške vlade po nadzoru nad prikazovanjem filmov in oblikovanju skladov za financiranje filmske produkcije je bil le deloma uspešen; ustanovljeni so bili nacionalni filmski centri, poskusili so s skupno frankofono organizacijo za distribucijo in produkcijo, uveljavil se je Panafriški filmski festival FESPACO v Ouagadouguju (Burkina Faso). Ponekod v državah, ki so kmalu ustanovile televizijske hiše, so filmarji sodelovali z njimi. Socialistične vlade so si prizadevale za nacionalizacijo distribucije, ki pa spričo bojkota monopolnih distributerjev ni povsem uspela. Izkazalo se je tudi, da se ideje filmarjev niso nujno ujemale z interesi posameznih vlad. Poudarek je bil na zagotavljanju podob Afrike za Afričane kot jo vidijo Afričani. Režiserji so hoteli prikazati afriške realnosti in sodelovati pri oblikovanju nacionalnih in afriške identitete. V iskanju lastne estetike so se opirali na afriške tradicije pripovedništva, še pomembneje pa je bilo, da je forma podpirala družbeno kritično sporočilnost filma. Izrazito svojski pristop izžareva iz filmov Djibril Diop Mambetyja. Hondo je v Soleil O kolažiral izkustvo izseljenstva in rasizma, Cissé je v Baari napadel slab položaj delavstva v Maliju, Sembene je v Xali smešil novopečeno buržuazijo, Safi Faye je v Kaddu beykat beležila revščino kmetov zaradi monokultur, če jih omenimo le nekaj. Tematike prvih filmov so razgaljale sodobno Afriko, tako problematičnost nekaterih tradicij (kot so poligamija, kastni sistem, prisilne poroke, dvoličnost religije), kot težave, ki jih povzročajo korupcija, birokracija, materializem, diktatorski režimi, razcep med mestom in podeželjem… Tem temam se je kmalu pridružilo oziranje v preteklost, a ne le v smislu iskanja izgubljene starodavne Afrike in njenih vrednot, ampak pogosto kot alegorija nasprotij v sedanjosti. Nekaj filmov je osvetljevalo posamezna grozodejstva iz časa kolonizacije. V portugalskih kolonijah, kjer se je v sedemdesetih še vedno bil boj za neodvisnost, so mednarodne ekipe snemale gverilske revolucionarne filme. V osemdesetih je mlada generacija režiserjev prenesla težišče zahtev na zagotavljanje sredstev iz privatnega sektorja v Afriki in koprodukcije, afriški filmi so prejeli nagrade v Cannesu in Berlinu. V devetdesetih so začeli sodelovati tudi z evropskimi televizijami. V Nigeriji in Gani se je na podlagi podjetništva razcvetela video produkcija, ki je končno neodvisna od tujega kapitala in kvalitativno zelo raznolika: čeprav prevladuje posnemanje akcionerjev, televizijskih solzavk in sit-komov ne moremo zanikati prisotnosti sodobnih problematik, prenosa tradicij in včasih tudi avtorskih presežkov. Prav skupen ogled videov je afriškim gledalcem danes najbolj dostopen, saj so razen v času FESPACO-ja afriški filmi v kino dvoranah še vedno redkost. Preberite si še:
|
