drupal

V okviru distribucije Otok se v Kinodvoru in art kino mreži po Sloveniji od 13. septembra dalje prikazuje film Santiagovi dnevi režiserja Josua Mendeza, gosta Kino Otoka 2. Glavni protagonist Santiago Roman se po letih bojevanja kot mlad veteran perujske mornarice vrne v Limo. Pripada izgubljeni generaciji, ki so jo zaznamovali vojna z Ekvadorjem, terorizem v rodni državi in trgovina z mamili. Kot mnogi se je tudi Santiago žrtvoval za napake in neodgovornost domačih oblastnikov, zdaj pa pod težo vojnih spominov išče vero v boljšo prihodnost in se bojuje za preživetje v vsakdanjem življenju. Ko se Santiagov obup in tesnoba zlijeta v napet vrhunec filma, se soočimo z vprašanjem, kaj preostane odpuščenemu vojaku, ki išče upanje, najde pa zgolj razočaranje in notranji nemir.

»Križanec novega latinskoameriškega angažiranega filma in Scorsesejevega Taksista.«

Josue Mendez o filmu:

Film sem želel narediti iz dveh razlogov. Najprej zaradi zgornjega citata, ki sem ga nekega dne zagledal med potepom po mestu. Drugi razlog je bilo srečanje z resničnim Santiagom, mladim veteranom iz Peruja. Njegova velikodušnost, človečnost in sočutje so me spomnili na globoko brezbrižnost domače oblasti in družbe do tistih, ki so verjeli v svojo domovino.

Lik Santiaga Romana predstavlja prevarano perujsko generacijo, ki je žrtvovala svojo mladost v zameno za bitko. Generacijo, ki se je vrnila domov, da bi se borila za preživetje v družbi, ki se ne spominja njenega junaštva, ki otroke pripravlja za vojno in pozablja v času miru.
Santiagovi dnevi je oseben, urban prikaz mesta, ki sem ga venomer imenoval dom. Ukvarja se z neizprosno trdoto mestnega življenja, ulic, smoga in prometa. Spomini iz vojne nikoli ne zapustijo Santiagovih misli in naracije, ki spremlja filmsko zgodbo. Tako se svet v besedi stalno prepleta s svetom v sliki. Santiagovi dnevi je zgodba o človekovem iskanju reda in harmonije v kaotičnem svetu.

V svojem vizualnem slogu in strukturi je film eklektičen in na trenutke fragmentiran, prav tako kot njegov glavni protagonist. Tako Santiago kot sam film v začetku brezciljno iščeta svojo pot. Jasni cilj se jima izmika. Ko pa Santiago odločno vstopi v svoje novo življenje, tudi film steče hitreje. Od tega trenutka dalje se prične naglo odvijati zgodba glavnega lika, njegovega poskusa adaptacije v svet vsakdanjega življenja in reševanja izgubljenih duš, ki jih srečuje na svoji poti.

Prevladuje ročna kamera, ki naj bi gledalca približala duševnemu stanju lika, njegovi paranoji, nestabilnosti in socialni krhkosti. Tudi občasni montažni preskoki naj bi razkrivali tesnobne vzgibe Santiagovih misli.

o snemanju

Scenarij sem pisal tri mesece. Nato sem uporabil Coppolin pristop: igralce sem za dva meseca osamil in jim naročil naj improvizirajo. Med vajami sem zavrgel 70 % predloge, saj so mi igralci, še posebej Pietro Sibille (glavni igralec), dali nov navdih in znatno obogatili scenarij. Resnični Santiago Roman, po katerem je film tudi nastal, je bil prisoten tako med pripravami kot pri snemanju. Ko smo dosegli želeni rezultat, smo začeli s snemanjem, ki je trajalo 24 dni. Film sem financiral sam, s pomočjo nekaterih sponzorjev, s podporo Hubert Bals Funds (Rotterdam) in delavnice Produire au Sud (Festival treh kontinentov, Nantes). Snemal sem na Super 16 mm trak, tako zaradi finančnih razlogov, kot zaradi vizualnega učinka, ki mi je ljubši, kot tisti pri 35 mm formatu.

Oglejte si še: