drupal

za isolacinema.org piše Gabriela Babnik

Knjiga, ki je potovala z menoj v Izolo, nosi naslov Nevednost. Milan Kundera. Ker imam čas (samo zato, ker sem si ga vzela), ker zunaj dežuje, ker je v šotoru ravno dovolj svetlobe, lahko v njej preberem: "Po grško se vrnitvi reče mostos. Algos pomeni bolečino. Nostalgija je potemtakem bolečina ..."

In kasneje: "Nemci se poredko zatekajo h grški obliki nostalgije (neutešena želja po vrnitvi) in raje uporabljajo Sehnsucht - željo, hrepenenje po odsotnem /.../." Jasno kot nebo po dežju: iščem si uvod, da bi lahko govorila o filmu nemške režiserke Valeske Grisebach - Hrepenenje. O njenem Sehnsucht nach der Liebe. O njenem igralcu, sicer amaterju, za katerega res ne veš kaj mu je storila, da je tako odlično odplesal za svoj samski ples (kasneje se je sicer izkazalo drugače), o njegovem molku, o njegovih potovanjih med ženskama in končno, o njegovi ustelitvi v srce s šibrovko ...

Ves čas med gledanjem Hrepenenja sem si sicer izmišljala protiargumente: film je preveč nemški, premajhno vaško okolje, preveč Goetheja, Wertherja, Schillerja, preveč tenstanega krompirja, preveč gasilcev, prevelika razčustvanost med zakoncema, ki sta verjetno poročena že več kot pet let (slednje predpostavljam glede na njunega sina), preveč iznenaden padec njegove ljubice iz balkona, strel v srce, izjave o ljubezni ... prevelika bližina torej, da bi si priznala možno identifikacijo z liki, z okoljem ... Toda s koncem, ko film ustvari eksplicitno distanco, ko se kamera usmeri na skupino otrok, ki razpravljajo o "oh, ta fatalna ljubezen", o kateri vedo že vse, pa vendarle ničesar, ko Valeska gledalcu zastavi uganko - za katero od dveh žensk se je preživeli moški odločil (čeprav to v končni posledici niti ni pomembno), ko postane črno na belem, da se je film z minimalistično tehniko lotil enega temeljnih zahodno-evropskih družbenih kodov - ljubezni, algosa (kot abstrakcije in legende), postane identifikacija v resnici neizogibna.

Ljubezenski trikotnik na ozadju smrti (izredno subtilen je v Valeskinem filmu začetni prizor nesreče, kot nekakšen senčni krog, kot predpogoj za čustveno razvrvanost lika, kot zasnova torej) in razmnoževanja je osnova tudi za film Občutljivi zločin brazilskega režiserja Beto Branta. Film s postmodernistično tematiko in formo (mešanico gledaliških prizorov, esejističnih razmišljanj o umetniškem ustvarjanju, zagovorov na sodišču, glasnih branj, pisanj kritike, dialogov ...) morda resda razdira razmerja moči: ko slikar oblečen skicira svoj slečeni model, naj bi se ustvarjalo razmerje objekta / subjekta, ko pa se model in slikar intimno zbližata, in sicer samo tako, da tudi slikar odloži svoja oblačila in pritegne model v aktivno ustavrjanje, naj bi bil vzposatavljen umetniški dialog. Toda torvstno videnje je samo eno izmed možnih; zagovor drugega subjekta, gledališkega kritika, ki tudi želi (in zaradi pretirane želje, strasti, naredi "zločin"), se je glasil: ostareli slikar je samo povprečni umetnik, perverznež, ki se mu mehčajo kosti, pa še vedno misli na razmnoževanje, in to z njegovo "izvoljenko" (tu gre za bližino z ameriškim postmodernistom P. Rothom, predvsem z njegovim romanom Umirajoča žival).

Model, dekle brez noge, bi morala zaživeti kot bi moral zaživeti on, izstopiti iz tretje osebe, iz teatra v življenje. Končno se to tudi zgodi: dekle ukini lastno "objektivizacijo"; v galeriji, pred umetnikovo (in tudi lastno) sliko odloži krilo, umetno nogo in izstopi iz filma, iz prenarejanja, iz lastnih frustracij - v življenje. Nekakšna relativizacija realnosti in simulacije torej (slikar namreč v filmu igra samega sebe in delno tudi model), ki pa končno pristaja na moto: življenje presega umetnost.

Pri zadnjem stavku se je naredila temna tema. Morda je prišla z dežjem, z monsuni, ki brijejo zunaj šotorov in kinodvoran. Festivala sicer še ni konec, še nekaj filmov je na sporedu: film filipinskega dečka, ki bo pred projekcijo publiki ponudil travo. Raya Martin. Otok na koncu sveta. Potem film z neonsko svetlobo, žensko ob cesti, klastrofobični hrup tovornjakov ob cesti-. Rakov povratnik. Eugenio Polgovsky Ezcurra. Lav Diaz. Jezus Revolucionar in filipinska revolucija. Jeremija, dolg 510 minut. Še nekaj filmov torej, še čakanje na zmagovalni film festivala, mene pa že daje Sehnsucht. V temi še enkrat prelistam Kundero: "/.../ ampak Sehnsucht lahko meri na nekaj, kar je dejansko obstajalo, pa tudi na tisto, česar ni nikoli bilo, zato v njem nikakor ni že samoumevno zapopaden nostos; če naj torej Sehnsucht izrazi slo po vrnitvi (tudi v Izolo), mu moramo dodati dopolnilo: Sehnsucht nach der ... Izola, njenih filmih, po tamkajšnjem plemenu gledalcev, po morju, po neskončnih pogovorih o ...