drupal

za isolacinema.org piše Gabriela Babnik

Zjutraj, v preskakovanju luž, na poti do Hrepenenja in Občutljivega zločina, pomislim na enega najosuplivejših filmskih prizorov, ki sem jih kdajkoli imela priložnost videti. Prizorišče: frizerski salon. Dva frizerja hkrati obdelujeta stranke. Ena (stranka) je temnejše polti od ostalih in ravno slednja se pritoži čez neločevanje »črnih« od »belih«. Protest se ne konča s pretepom zunaj salona, temveč z zagovarjanjem na policijski postaji.

Skorajda tik ob koncu scene se policijski načelnik obrne k tistemu, ki je prepir začel: »Ali je tale črnec ali belec«? Kamera se obrne k poškodovancu, črnemu obrazu, povitemu v bele povoje, iz njih gledajo samo oči, nos, usta. Poanta je torej, da je protestirajoči »rasist« kaznovan s smehom, predvsem s smehom gledalcev. Zdaj je torej že jasno, da me je v letu nad lužo obiskal prizor iz filma Polno ali prazno iranskega režiserja Abolfazla Jalilija. Osupljivo izpiljenih (in poantiranih) prizorov je v njegovem filmu še nešteto: na primer goreča papirnata letala in nad ognjem preletujoče (pravo) letalo, puščanje uhanov na policijski postaji namesto osebne izkaznice, delitev slaščic ob porazu (vsaka zgodba ima seveda dve plati), zasaditev plastične palme na vrtu in čakanje, da vzcveti. – Vse to se dogaja mlademu učitelju perzijske književnosti, ki nekoliko kandidovsko poskuša preživeti v svetu.

Na prvi pogled se zdi, da je njegova želja predvsem zbrati denar za poroko z ljubljeno, vendar se kasneje izkaže, da objekta »poželenja« v resnici ni. Objekt je njegovo lastno potovanje. Niti se perzijski učitelj nima česa naučiti o svetu, ker je pametnejši od njega. Vseskozi ga rešuje zanesenjaška mladost. V tej maniri se film tudi konča. Ko na čolnu nagovori tuje dekle, ga njen brat ali oče ali skrbnik, porine v vodo. Gledalcu vseeno ostane občutek večnega optimizma, da bo deček izplaval, da bo našel drugo ljubljeno, ki ji bo lahko bral poezijo, nosil po jabolkih (in ne paradižnikih) dišeče parfume … Njegovo potovanje, razkrivanje hinavščin, hipohondrij, tudi šovinizma družbe, vključuje svojevrsten paradoks: »Kam je šel moj pesniški duh?«, se vpraša deček. V filmu je eksplicitno, da za kruhom, za preživetjem – od prodaje vode do oblikovanja raperskih, navijaških, nemških frizur, vendar ravno to preživljanje, iskanje prostora pod soncem, življenje samo na sebi, piše poezijo in v končni posledici seveda filmsko poezijo.

Nesojeni učitelj perzijske književnosti in še prej pesnik, je navsezadnje - v primerjavi s čakajočimi v filmu Arlit, drugi Pariz, pravi srečnež. Ni se mu namreč treba predajati fantaziji o srkanju šampanjca v Parizu. Ima delo in lahko preživi v lastnem svetu, ga celo inteligentno prevrača, spreminja v »književnost«, medtem ko prebivalce Arlita svet pušča na cedilu. Predvsem »prvi« svet, Okcident, ki v veliki meri konzumira uran in tudi kot (samo) konzumator postaja prostor želje. Režiser Idrissou Mora Kpai je sicer režiser, pri katerem bi se lahko učili taktnosti, elegantnosti, mere. Prebivalce svojega filma sprašuje o njihovi preteklosti in sedanji izkušnji tako dolgo in toliko časa, dokler mu dovolijo in dovolijo mu skorajda vse. Kot bi rekel Vlado, kamera se sprehaja med obrazi kot bi lebdela; predvsem seveda zaradi medsebojne odprtosti, iskrenosti, celo ljubezni izpraševalca (čeprav se Idrissou ne opredeljujo, prostor za mnenje pusti tudi izkoriščevalcem, birokraciji) in izprašanih. Stična točka je film razumevanja – zakaj potem, čez nekaj časa (in tudi prej in v tem trenutku) na obalah Španije, Francije, Italije, najdevajo toliko naplavljenih trupel Afričanov. Idrissou torej pogleda v zakulisje dogajanja, sebi, nam in njim v Nigru da priložnost, da razume, razumemo, razumejo lasten čas, čakanje, brezup.

Dokumentarec torej kot poezija zaradi kristalne jasnine, pa vendar nedorečenosti, kot prava mera prikazanega, upovedanega. Seveda so že samo življenja Touregov v puščavi čista poezija – preživeti veter, sonce, prah, nič … pomeni ustvarjati poezijo. Slednjega ne predpostavljam zgolj samo kot ogledovalka, kot nekdo, ki bi trdi da gre tu za »nevidne« zgodbe »nevidnih« ljudi (nevidnost je namreč vedno določena s perspektivo, odvisna od pogleda in torej relativna), temveč kot skakalka čez luže, inspirirana z njihovo zmožnostjo: »Saj nisem iz sladkorja, ena dva, trdi, gremo čez morje dežja …«