drupal

za isolacinema.org piše Gabriela Babnik

Morda nekoliko neugledno za začetek, pa vendarle: včeraj mi je poti iz stranišča v kamp, v ušesih zašumela Alijeva glasba. Samo en komad, nič več, samo toliko, da sem se opomnila: danes je (sicer res nekoliko pavšalno rečeno) izolski dan Afrike. Zjutraj in v večerni projekciji se je namreč vrtel film burkinskega režiserja Kollo Daniel Sanouja – Tasuma (le Feu). Film sem si ogledala zjutraj, da ne rečem v skoraj salonskem Art Kinu Odeon. Danielovega filma sem se sicer medlo spominjala iz Burkine.

Vedela sem, da je bil posnet v Boboju (Bobo Dioulasso Burkinci imenujejo tudi oaza Burkine), da je šlo za enega najbolj gledanih filmov afriškega filmskega festivala Fespaco (2005); gledanost v Ouagi pomeni nabito polno dvorano, gledalci tudi na stopnicah, tudi drug drugemu v naročju ... glasen smeh, žvižganje, komentarji, mestoma dojenčki, promfrite ... skratka pisana druščina, ki bi jo bilo vredno posneti že samo na sebi. Moji takratni nezainteresiranosti za Danielov film je botrovala bolezen: malarija na obzorju. Spremljevalcu sem položila glavo v naročje in zaspala. Njegova kolena so se ves čas dvigovala, stresala, nekakšna smejoča kolena,bi rekla. Spremljevalec je bil iz Boboja in torej govoreč dioula jezik. Tako kot Daniel, tako kot njegovi vaščani, konstantno pozdravljajoč se: Ani sogoma, Here sira wa, Here ... Zanj (za spremljevalca) je film kazal realnost njegovega mesta: Libanonca, ki že vrsto let živi v Boboju in njegov avto, vaškega norca, ki slika s fotografom iz njegove mladosti (torej narejenega iz odvrženih pločevink), ženske kot njegova mama in njegove sestre – močne, ponosne, zavedajoče se lastnih pravic, mestoma sicer tudi preveč zaščitniške. Potem očeta, ki je vrsto let služil v francoski legiji in za razliko od Soga prejema pokojnino.

Toda šele zjutraj, šele skorajda dve leti po Fespacoju, šele v Izoli, sem se zavedla, kako pomembno zgodbo je upovedal Danielov film. Tematsko se je osredotočil na problem, s katerim je obremenjena skorajda celotna generacija Burkincev, rojenih pred drugo svetovno vojno. Morda bi bila potrebna še uvertura (tu je sicer film preveč razumevajoč do francoske kolonizacije): kako je Soga sploh pristal v prvih bojnih vrstah v Indokini, v Alžiriji? Vsekakor ne po lastnem izboru. Po vsej verjetnosti je bil določen, poslan v Senegal, kot tovor naložen ladjo in poslan v Evropo, oziroma na bojna žarišča. Meni nič tebi nič, ugovor ali dezertacija je bila kaznovana tudi s smrtjo. Mati Francija je potrebovala pomoč svojih »državljanov« in ti so ji morali brepogojno služiti. Razumljivo je tudi, da se nikjer ne omenja tisočev pobitih afriških vojakov (v prvi in drugi svetovni vojni), saj naj bi šlo le za »drugorazredne« ali celo »tretje« razredne državljane. Njim je bil odmerjen samo prostor redukcije, oddaljenosti: »Mi Afričani, ki prihajamo od daleč, iz kolonij«, si zapojeta Soga in njegov kolega ob srečanju na kolesih.... Da torej a ne bom zašla v pretirano sentimentalnost: Daniel v tej točki naredi rez in posname film o nekdanjem vojaškem veteranu, ki mu francoska birokracija (in njeni afriški uradniki kot slaba kopija) ne prizna zaslug v boju. Na prvi pogled film sicer deluje preveč shematično, na trenutke preveč eksplicitno, čeprav ne gre zanikati njegove reprezentativnosti in dialoškosti (jasno z gledalcem). Pogled od blizu namreč pokaže, da film zajema široko paleto dejavnosti, družbenih plasti, razdelanih stereotipov – od podrejenosti žensk, lakote do predpostavljene iracionalnosti Afričanov (tu naj bi bilo vključeno tudi ekstenzivno razumevanje časa).

Nasprotno, Soga sledi svoji logiki, njegova vztrajnost narekuje tudi ritem filma. Dioula jezik se izkaže celo za poetičnega: »V vodi, v kateri se je Soga okopal, so krokoldili našli novo obrežje«, poje griotka. Film je navsezadnje najboljši tam, kjer prihaja na plano nepredvideno, improvizacija ljudski humor, pozdravi med meščani ... Predvidevam, da se je torej publika na Fespacoju v prvi vrsti smejala predvsem lokalnosti filma, med drugim tudi zaradi »lokalnega« jezika, katerega pomen ostaja tubabom prevodu navkljub (delno) prikrit. Ni bila torej samo bolezen, po vsej verjetnosti tudi jezik, tudi tedanja bližina, tudi poplava ostalih afriških filmov, da se mi je Tasuma zdel »nič poseben«. Šele ko je bližina z burkinskim okoljem splahnela, se spremenila v privid, v nostalgijo, sem film lahko sploh lahko videla. V Izoli se je torej zgodilo nasprotje Fespacoja: navadnost filma je postala njegov presežek. Od Alija, od stranišča, sem se torej še enkrat namenila proti letnemu gledališču, vendar predvsem, da si tokrat ogledam izolsko publiko. Da vidim, kako se nadnje spustijo pozdravi v dioula, kako se mednje pomešajo »realni« Burkinabejci. Žal mi je le, da v tem čudežu niso sodelovali tudi tukajšnji, v Sloveniji živeči Afričani.