Filip Remunda in Vít Klusák sta režiserja filma Češke sanje, ki v okviru distribucije Otok prihaja v slovenske kinematografe. Pogovor z avtorjema češke dokumentarne hiperkomedije je nastal na filmskem festivalu v Karlovyh Varyh. Z njima se je pogovarjal Colin O`Connor.
Kaj vaju je navdihnilo k ustvarjanju filma? Sta hotela prikazati le moč oglaševanja ali sta poskušala doseči kaj več?
Na nek način naju je navdihnil happening gledališke osebnosti Petra Lorenca, ki je leta 1997 distribuiral nekaj sto reklamnih plakatov za izmišljeno veleblagovnico GIGADIGA. Otvoritvena slovesnost se je odvila na praznem travniku, kjer je Petr postavil napis »Boljše si je privoščiti sprehod v gozdu.« GIGADIGA se je odprla v času, ko so hipermarketi postali del naših življenj. V času pičlih petih let so jih tuji investitorji zgradili 126. Na Nizozemskem, v državi, veliki kakor Češka republika, so za to porabili četrt stoletja. Čehi so v hipermarketih začeli nakupovati v večjem obsegu kakor ljudje v drugih postsocialističnih državah in nova izdaja češkega slovarja neologizmov vsebuje besede, kakor je hypermarketománie – patološka odvisnost od nakupovanja v hipermarketih, čaščenje hipermarketov. Petrov happening naju je očaral, ker si problema ni prizadeval doumeti intelektualno, temveč poetično. Odločila sva se subverzivno penetrirati v svet, v katerega navaden človek ponavadi nima priložnosti vstopiti, na igrišče CEO-jev mednarodnih korporacij, tržnih svetovalcev, kreativnih svetovalcev, tudi politikov – torej skupine ljudi, ki ima pomemben vpliv na okolje, v katerem živimo. Gledalcu sva hotela pokazati zaodrje, kjer ustvarjajo vse te reklamne podobe in slogane, polne sreče in veselja. Naročila sva oglaševalsko akcijo za promocijo ničesar, nečesa, kar v realnosti ne obstaja, če hočete, in zanimalo naju je, kako se bo oglaševalski poklic lotil tovrstnega izziva.
Kako vama je uspelo vse skupaj ohraniti v tajnosti?
Film je imel več nommes de guerre – na primer »Hipermarket s človeškim obrazom« – in tako se nekateri niti niso zavedali dejstva, da delajo na zloveščem projektu Češke sanje. Oglaševalsko akcijo smo zgradili na principu tako imenovanega teaserja – z drugimi besedami, suspenza in skrivnosti. Naše reklame so govorile: Ne pojdi tja; Ne zapravljajte denarja; Ne stojte v vrsti – Otvoritev 31. maja ob 10h! – Kje, boste zvedeli kmalu! Naslov prizorišča smo razkrili le nekaj dni pred odprtjem. Sodelovati sva morala z ugledno agencijo za stike z javnostjo, ki je razvila »obrambno strategijo«, če bi se kaj hudega pripetilo. Ko sta dva češka dnevnika pisala, da so Češke sanje prevara, da so last Češke televizije in da je reklamna akcija stala stotine in tisoče kron, je naša agencija za stike z javnostjo izdala izjavo in medije prisilila, da so jo objavili. Trdili smo, na primer, da akcija ni stala stotine in tisoče, temveč milijone in da nismo last Češke TV. Iz prve roke smo uvideli, da »obrambna strategija« deluje.
Vam ni pretilo, da bi postalo »nevarno«, ko bi množica prišla na otvoritev hipermarketa in ugotovila, da gre za potegavščino?
Da, nevarnost je obstajala in pravzaprav so nas nekaj dni pred odprtjem našega hipermarketa vojaški strokovnjaki za obnašanje množic svarili. Ocenili so, da bo množica zažgala prizorišče, da bo razdejala oder, da bo metala kamenje in pojasnili so nam, da v vsaki množici tisočih ljudi najdemo tri hiperaktivne posameznike in vsak izmed njih nemudoma privabi deset drugih latentnih napadalnih ljudi. Najeti varnostniki so nas uro pred rezanjem traku neprenehoma svarili, da se bo, ko bo priletel prvi kamen, sprožil plaz. Rekli so, da se pred nevihto kamenja ni mogoče braniti. A ni se pripetilo nič takega. K nam so celo pristopili ljudje, ki so se nam zahvaljevali, saj že dolgo niso preživeli sobote na travniku in ne med policami veleblagovnice.
Ali vajin film govori o postkomunistični češki družbi ali spregovori bolj univerzalno?
Rodila sva se v državi, ki je bila očiščena reklam in napolnjena s komunistično propagando. A potem se je vse obrnilo. Morda avtor rdečega slogana osemdesetih »Sovetský svaz, mírová hráz (Sovjetska zveza, jez miru)« danes ustvarja slogane za papirnate brisače in čistila. Najin film ne predstavi preproste teze o moči oglaševanja, temveč pripoveduje zgodbo o ljudeh, ki sodelujejo z oglaševalskim Molohom, ki so plačani za to, da manipulirajo z javnimi nazori, našimi nazori, o tistih, ki brskajo po naših glavah, zato, da bi njihovi slogani prodrli še bolj globoko. Drža »manipulantov« je v filmu soočena z nazori »manipuliranih«. Obe strani sta osvetljeni preko na videz absurdnih okoliščin, v katerih sta prisiljeni definirati svoj odnos do nečesa, ki v realnosti niti ne obstaja.
