drupal

za isolacinema.org piše Maša Peče

»Preden je bil bog Bog in kamen kamen, so bili Baski Baski«, pravi star baskovski pregovor. In v San Sebastianu, tako imenovani utrdbi baskovskega nacionalizma, ta vsekakor velja, saj je tu občutiti čisto poseben, baskovski pogled na svet. Rdeče preproge so polne policistov, na ulicah se vsak dan protestira, pa zato dolge peščene plaže niso nič manj obiskane, po cesti se sprehajajo bosonogi deskarji, bari so polni 24 ur na dan, pulti se šibijo pod polnimi pladnji pintxos in bocadillos (obloženih kruhkov in drugih prigrizkov), iz pip se cedita sidra in txacoli (jabolčnik in lokalno belo vino). Tako to gre, najprej protesti, nato obvezna siesta in potem jasno fiesta…vmes pa filmi.

Mednarodna žirija uradnega tekmovalnega programa, ki ji je predsedovala Anjelica Huston je letos s srebrno školjko za najboljšega režiserja nagradila Zhang Yanga za film Xiang Ri Kui (Sunflower, Kitajska), zlata školjka za zmagovalni film je pripadla češko-nemški koprodukciji Štesti (Something Like Happiness) Bohdana Sláme, posebno nagrado žirije pa je prejel argentinski Iluminados por el fuego režiserja Tristána Bauerja, prikaz še trajajočih posledic vojne za Falklandske otoke. Cvitkovičev Odgrobadogroba je prejel nagrado fundacije Altadis za nove režiserje »za inteligentno kombinacijo komedije in drame skozi like, ki nas neprestano presenečajo v filmu polnem vitalnosti«.
Mednarodna federacija filmskih kritikov FIPRESCI je letošnji Grand Prix za najboljši film leta - nagrado namenjeno najbolj 'drznemu, originalnemu in avtorskemu filmu'- namenila južno korejskemu režiserju Kim Ki-duku za izvrsten Bin-jip (3-iron), ki mu je na lanskoletnem beneškem festivalu prinesel srebrnega leva za režijo. Nagrado za najboljši film festivala pa je žirija FIPRESCI podelila Terryju Gilliamu za Tideland. Film, ki ga režiser sam opiše kot ‘Alica v čudežni deželi sreča Psiho’, le da Alica v čudni in ne toliko čudežni deželi sreča še Twin Peaks, Ko jagenjčki obmolknejo in Čarovnika iz Oza.

V vzporedni uradni sekciji Zabaltegi najdemo 'bisere drugih festivalov' ter filme novih ustvarjalcev. Med prvimi izbira zmagovalca občinstvo, ki je letos izglasovalo Tavernierjev Holy Lola. Predvajani pa so bili med drugim netipičen Woody Allen z Match Point, film Giade Colagrande Before It Had A Name, v katerem se je režiserkin soprog in letošnji prejemnik nagrade Donostia za življenjsko delo Willem Dafoe preizkusil kot koscenarist, Tanovićev hommage Kieslowskemu L'enfer in Kim Ki-dukov Hwal (The Bow).

Med novimi režiserji je bil zlasti odmeven The Cave Of The Yellow Dog, mongolske režiserke Byambasuren Davaa, avtorice z oskarjem nominiranega dokumentarca The Story Of The Weeping Camel (2003).

Tretja tekmovalna sekcija je posebnost San Sebastiana. Horizontes Latinos je posvečena izključno filmu latinsko ameriške produkcije in koprodukcije. Sekcija je namenjena finančni podpori ter promociji latinskega filma in deluje kot odskočna deska za evropsko distribucijo. Poleg tekmovalnega programa in podsekcije Made in Spain je tu še projekt Films in Progress, ki režiserjem neodvisnega latinsko ameriškega filma omogoča resurje za dokončanje projektov, dostop do festivalov in kinodvoran. Projekt se odvija četrto leto pod okriljem festivala v San Sebastianu in Recontres Cinémas d'Amérique Latine v Toulousu. Letos so v horizontih številčno prednjačili Argentinci. Como pasan las horas (The Hours Go By), argentinske režiserke Inés de Oliveira Cézar (in z montažo otočanke Ane Poliak) je poetičen, minimalističen prikaz minevanja, prehajanja ure v uro, generacije v generacijo, življenja v smrt. Argentinska režiserka Albertina Carri se je s filmom Géminis (Gemini) dotaknila teme incestuozne ljubezni med bratom in sestro v navidez popolni družini višjega razreda.

Tudi v filmu La Sagrada Familia (The Holy Family) čilenskega režiserja Sebastiána Camposa je institucija družine vse prej kot sveta. Latinske horizonte je zaključila projekcija nedavno restavrirane kopije filma Los Olvidados (The Young and The Damned, 1950) Luisa Buňuela. Glavno nagrado pa je prejel mehiški Toro Negro (Carlos Armella, Pedro González-Rubio).
Poleg omenjenih sekcij sta se na letošnjem festivalu odvili tudi retrospektivi nekonvencionalnega Abela Ferrare in vsestranskega klasika Roberta Wisa. Tako se je festival začel z žalostno novico, da je Robert Wise na predvečer slavnostne otvoritve umrl za posledicami srčnega infarkta. Ferrara pa je na festivalu predstavil svoj najnovejši film Mary, ki je po besedah režiserja edini film na katerega je resnično ponosen.