pripravila Nika Bohinc
In je res prišel, naš Abbas Kiarostami. Tistega lepega četrtka, v goriško Hišo filma. Eden največjih avtorjev našega časa. Poet, filozof, slikar, fotograf, vse to in še kaj. Najprej je bil zadržan, šele ko je začel govoriti o svojih filmih in umetnosti, je zid nedostopnosti padel. Po novinarski konferenci se je pogovarjal z občinstvom, posedel med radovedneži in občudovalci na dvorišču ter zvečer na gradu prejel nagrado Amidei za svoj opus.
V Gorici in okolici ostaja še nekaj dni – rad bi si ogledal Trst, se sprehodil po Rilkejevi stezi v Devinu; v scenariju, ki ga piše, si bo namreč sposodil enega pesnikovih verzov.
Na novinarski konferenci in tudi kasneje, za mizo ob vodi in cigaretah, med pahljanjem s programskim listom, ki je lajšalo celo za Iranca komajda še znosno vročino, je bilo izrečeno veliko besed. Nekaj jih je pred vami.
O praznih mestih v filmski pripovedi.
»Prazen prostor tako v mojih filmih kot tudi v fotografijah predpostavlja prisotnost gledalca. Umetniško delo ni le od tistega, ki ga ustvarja. Domišljija gledalca je včasih bolj živa kot ustvarjalčeva. Zato gledalcu hočem dati možnost, da sam dopolnjuje film in si ustvarja svojo, svobodno idejo o njem. Na podoben način kot opazuje in doživlja slikarstvo.«
O raziskovanju meje med realnostjo in fikcijo v filmu.
»Snemanje filmov je moj način radovednosti, moje iskanje resnice. Res ne vem, če se sploh lahko prikopljemo do nje. A ta radovednost je v vsakem izmed nas, včasih so 'običajni' ljudje celo bolj radovedni kot tisti, ki to počnejo 'poklicno'. Nikoli ne moremo biti gotovi, da nekoga ali nekaj zares poznamo. To je dobro, ker nas sili k spoznavanju, iskanju, pa čeprav resnica ne bo nikoli popolna.«
O snemanju filmov brez scenarija in igralcih.
»Ko snemam dialog, so vse besede rezultat mojega dela z igralci. Z njimi preživim veliko časa in vem, kaj lahko od njih zahtevam. Če bi svoje igralce, ki so praviloma naturščiki, silil k temu, da izhajajo iz scenarija, bi se počutili kot v šoli. Brez scenarija pa so pred kamero zelo svobodni, pustim jim, da so naravni. V zadnjih časih mi ni več treba reči niti 'Akcija!'.«
O filmu kot govorici podob in odnosu do besed.
»Pri dialogu in podobi gre za dva različna koncepta, odnos med njima pa vendar pritegne gledalca. Nobena slika ne more nadomestiti dialoga, saj ta deluje tudi, če imate zaprte oči. Lahko povem tudi takole: imam prijatelja, ki ima ženo in ta se mi večkrat pritožuje, da ji mož nikoli ne reče, da jo ljubi. Jaz ji odgovarjam, da ji to kaže in želi povedati na vse druge možne načine.«
O otroških očeh.
»Naredil sem veliko filmov o otrocih in za otroke, ko so bili moji še majhni. Bilo so tesna povezava med mojim poklicem in osebnim življenjem. Od otrok sem se veliko naučil in danes, ko sem režiser, si želim, da bi gledal z otroškimi očmi. To je zelo težko. Čeprav nihče ne more biti preveč oddaljen od svojega otroštva; spomin ostane in se s časom obarva. V mojih filmih je del mojega otroštva.«
O nasvetih, ki jih daje mladim študentom filma.
»Težko je dajati nasvete, vsak mora slediti svoji notranjosti. Edini moj nasvet je ta, naj snemajo filme o svojih prijateljih. Čeprav smo zaljubljeni v filme drugih režiserjev, jih ne moremo posnemati, izhajati moramo iz tega, kar nas obdaja. Bližnji je lahko subjekt za naš film. Kot pravijo arhitekti: zgradite si hišo iz tega, kar je v vaši okolici: če ste v gozdu, iz lesa, če ste v hribih, iz kamna.«
O tem, da nekoč ni maral hoditi v kino in gledati filmov.
»To sem rekel veliko časa nazaj, zdaj razmišljam drugače. Moram pa priznati, da vedno, ko greš v kino, tvegaš, da ne boš videl tega, kar si pričakoval. Danes gledam več filmov, a še zmeraj premalo. S tem izgubim veliko lepih, izognem pa se tudi slabim.«
O odnosu do televizije.
»Nimam nobenega predsodka do televizije, vendar se je od moje mladosti zelo spremenila. Ko ima medij na izbiro petsto različnih programov, mu je zelo težko zaupati, nemogoče je imeti oseben odnos. Televizije zato ne morem gledati, doma je nimamo. Ima pa jo moja mama in kadar pridem na obisk, ves čas skačem po različnih programih. Ne morem se ustaviti.«
O svetu reklam, iz katerega je prestopil k filmu.
»Razlika med reklamo in mojimi filmi je sicer velika, zato si ljudje težko predstavljajo, da prihajam iz tega sveta. Vsekakor so bile v mojih časih reklame precej daljše. S filmom jih druži nuja, da pritegnejo gledalčevo pozornost. To mi v filmih ne uspeva vedno, zato izgubljam gledalce, ki nimajo veliko potrpljenja. Za študente filma je reklama izjemno koristna izkušnja; kratek čas, ki ga imaš na razpolago, te sili, da daš od sebe vse najboljše.«
O omnibusu Tickets, ki so ga naredili z Olmijem in Loachem.
»Vsak režiser je delal svojo epizodo, skupna sta nam bila le kraj snemanja in ideja potovanja. Na začetku smo si zamislili, da bo šlo za en film, delo in prepletanje treh avtorjev. Vendar je to seveda nemogoče, vsak ima svoj slog in svoj način dela. Iz tega sem se naučil, da vsak režiser lahko dela le sam. Gre za tri medsebojno zelo različne eipzode, Olmijeva je ravno to, kar sem od njega pričakoval – vanj sem se zaljubil, ko sem prvič videl njegov Il Posto (Služba). In epizode, ki jo je naredil Ken Loach, zagrizen kritik družbe, ne bi mogel posneti noben drug režiser.«
O cenzuri.
»Zadnji film, ki so ga uradno predvajali v Iranu, je bil Okus češnje. Vendar moderna tehnologija omogoča, da so tudi moje kasnejše filme lahko videli vsi, ki jih zanimajo. Cenzura danes ne obstaja več – ravno zaradi tehnologije. Je pa razširjenost tehnologije hud udarec za kino, zlasti iz ekonomskega vidika.«
O tem, ali lahko filmi spreminjajo svet in rešujejo svetovne konflikte.
»Če bi odgovoril z ja, bi bil idiot. Če bi odgovoril z ne, bi bil obupan. Zato: ja in ne. Ne in ja.«
